V soboto, 3. junija 2023 smo se člani OTC Škofljica po 10. uri zbrali pred AC Žgajnar na spomladanskem klubskem srečanju. Glede to, da smo precej številčen klub, se je zbralo le 63 avtomobilistov in 4 motoristi, kar je komaj četrtina članstva. Po krajših pogovorih in obvezni kavi smo se zapeljali na krajšo vožnjo do Tabora nad Cerovim.
Tabor je utrdba, ki so jo najpogosteje gradili na težko dostopnih predelih, velikokrat na vrhu vzpetin. Navadno je tam že stala cerkev, ki so jo potem obdali z obzidjem.
Tabor nad Cerovim je eden izmed redkih ohranjenih manjših protiturških taborov na Slovenskem. Zgrajen je bil proti koncu 15. stoletja na 492 m visokem griču nad vasjo Cerovo v bližini Županove jame v Občini Grosuplje.
Tu stoji cerkvica sv. Nikolaja iz 13. stoletja na ostankih rimske utrdbe. Zgrajena je iz lomljenega apnenca iz bližnje okolice. To je preprosta enoladijska cerkev, postavljena brez temeljev na živo skalo. Prvotno romansko cerkev z ladjo in polkrožno apsido – prezbiterijem so kasneje predelali in dograjevali. Danes ima lepo poslikan gotski prezbiterij in baročno ladjo.
Gotske poslikave je leta 1897 restavriral znan slovenski slikar in restavrator Matej Sternen (1870-1949). Freske so najverjetneje delo mojstra »hrvaške skupine«, freskarjev oz. iz kroga umetnikov, zbranih okoli Tomaža iz Senja. Slikar je imel predvsem namen lepo okrasiti slavolok. Uporabil je živahne barve, modro, zeleno, rdečo in rumeno.
Ker ljudje niso znali brati, so morale biti podobe enostavne, jasne in zanimive. Kajn in Abel se pojavita v kmečki noši, Marija svoje poslanstvo kaže preko razkošne kraljeve obleke. V sredini oboka je upodobljen Bog, na levi Kajn, nad katerim se dviga hudič, na desni je Abel z ovčko. Glavni oltar je zlat, kar je za slovenski prostor običajen.
Gradovi in utrdbe so dajali varno zatočišče samo plemičem in njihovim ljudem. Kmetje so se morali znajti sami.
Zaradi pogostih turških vpadov je okoliško kmečko prebivalstvo okrog cerkvice sezidalo obzidje. Obzidje je po obliki prilagojeno terenu, sestavljajo ga trije obrambni stolpi. Okrogli stolp je edini pravi obrambni stolp. Točno v sredini obzidja je cerkev, med cerkvijo in obzidjem je 5,5 m širok prazen prostor, nekoliko širši prostor je za vhodom. Obzidje je visoko povprečno 9,5 m in debelo 71 cm. Vrhnji del obzidja je zaključeval lesen obhodni hodnik, od koder so na napadalce zlivali vrelo vodo in smolo, metali kamenje in čebelje panje.
V obzidju so strelne line pravokotne oblike v treh višinskih nivojih, namenjene so bile uporabi lokov, samostrelov in orožja na smodnik. Vhod ni imel dvižnega mostu, temveč le leseno konstrukcijo – mostovž, ki so ga ob nevarnosti preprosto podrli. Glede na število lin se predvideva, da je bilo v notranjosti obzidja lahko od 50 do 60 branilcev.
Taborsko obzidje je bilo zgrajeno po letu 1526. Je manjši tabor in za svoje obzidje ni sprejel večjega števila ljudi. Obsega le 32 m v dolžino in 18 m v širino. Okoliški vaščani so se zato ob napadu Turkov najverjetneje zatekli v bližnjo kraško jamo Ledenica pod hribom. (Ledenica je danes del Županove jame.)
V taboru so se nahajala skladišča in tri kašče za žito, na kar v drugih taborih arheologi niso naleteli. V posebnih kaščah so kmetje hranili svoje dragocenosti.
Ljudstvo je po hribih organiziralo stražo, za obveščanje o nevarnosti so kurili kresove in uporabljali topove. Tako so bili ljudje posvarjeni in so se lahko pravočasno umaknili na varno. Možje so se bojevali na obzidjih taborov, ženske in otroci so molili v cerkvi. Verovali so v križ, ki jih bo rešil pred turškim polmesecem.
Naši predniki so doživljali težke čase, najtežje je bilo obdobje turških vpadov od leta 1408 do 1532, ko je Turčija postajala svetovna velesila. Ljudje so občutili grozo. Turki so prvič vpadli na današnje slovensko ozemlje leta 1408 v bližini Metlike. To so bili roparski pohodi, ki so jih opravljale manjše skupine. Od leta 1415 do 1469 vpadov ni bilo in v tem času so meščani utrjevali svoja obzidja.
Po letu 1469 so si Turki podredili Bosno in začeli pleniti po slovenskih deželah. »Turek« je bil za večino slovenskega prebivalstva podoba smrti in strahu. Turški napadalci so hoteli nagrabiti čim več plena in ujetnikov. V sto letih je bilo usmrčenih in odvedenih v suženjstvo okoli 200 tisoč ljudi.
Turki so napadali vsako leto, tudi po večkrat. Požigali so vasi, pobijali ljudi, mlade fante ugrabili in vzgajali za janičarje.
Mržnja do Turkov se je globoko vrezala v zavest slovenskega kmeta, saj je moral dajati finančna sredstva za obrambo in se udeleževati v vojski. Od leta 1520 do 1532 so naše dežele utrpele precej škode v času vladanja turškega sultana Sulejmana II Veličastnega.
Dokončni konec turškega prodiranja proti zahodu na Balkanu je pomenila bitka pri Sisku. Dne 22. junija 1593, na dan sv. Ahaca se je vnel enourni krvavi ples, v katerem so bili Turki končno poraženi.
Te bitke sta se udeležila tudi Adam Ravbar s Krumperka, baron in poveljnik deželne konjenice, ki je v boj v Sisek odjezdil s težko konjenico 200 konjenikov, in Andrej plemeniti Auersperg Turjaški. Turški poveljnik Hasan Paša Predojević je podcenjeval številčno šibkejšega a bolje oboroženega nasprotnika. Izkazalo se je, da je ognjeno orožje odločilno vplivalo na zmago v tej bitki med krščanskimi in osmanskimi četami. Poražena je bila 8 krat številčnejša vojska.
Andrej Turjaški je pred bitko opogumil svoje vojake: »Ni se treba ozirati na število sovražnikov, temveč Boga je treba v tej sili prositi zmage.« Adam Ravbar in Andrej Turjaški sta sama z mečem sekala sovražnikove glave, vojaki so jima sledili.
Posebna trofeja je bil dragocen plašč ubitega Hasan Paše, ki je pripadal Andreju Turjaškemu. Zmagovalci so ta plašč darovali ljubljanski stolnici. Papež Klemen VII je pisal Andreju lastnoročno pohvalno pismo.
Letos, 22. junija, mineva 430 let od zmagovite bitke, ki so jo plod vodstvom Andreja Turjaškega in Adama Ravbarja nad Turki izbojevali cesarska avstrijska, hrvaška in slovenska vojska. Tedaj so vedeli: če pade Sisek, pade tudi Slovenija, ogrožena bosta Dunaj in Rim, zamajal se bo ves krščanski svet.
Po koncu turških vpadov tabor nad Cerovim ni izgubil svoje funkcije. Kompleks naj bi spadal pod oblast Turjaških grofov. Možno je, da so ga Turjačani uporabljali kot žitnico. V 20. stoletju so v okroglem stolpu prebivali mežnarji. Strelne line so povečali v okna, urejena je bila črna kuhinja (dim ni speljan skozi dimnik), v kletnem prostoru so uredili hlev za živino.
Najvidnejši ostanki iz obdobja turških vpadov so nemi kamniti zidovi okoli nekaterih starejših cerkva. Grič Tabor je pogost cilj sprehajalcev, s svojo lego nudi lep razgled na okolico. Od Županove jame je oddaljen le 600 metrov.
Tabora nad Cerovim Turki niso nikoli zavzeli. Med letoma 1994 in 1999 je bil obnovljen. Je ena najlepše ohranjenih kmečkih obrambnih arhitektur in pomemben kulturno-zgodovinski spomenik. Od skupno okrog 400 zgrajenih kmečkih utrdb se jih je v celoti ohranilo le nekaj.
Pod Taborom se v naravni kotlini nahaja votlina sv. Antona Puščavnika, zavetnika in priprošnjika za zdravje živali.
Člani OTC Škofljica smo se zatekli v protiturško utrdbo Tabor, kjer sta nas gostoljubno sprejela vodnika in nam slikovito predstavila zgodovino cerkvice sv. Nikolaja in pomen obzidja. Obudili smo svoje šolsko znanje o turških vpadih in hvala Bogu – Turkov pa od nikoder.
Ta dan so se naša starodobna vozila popeljala po asfaltu in makadamu in se proti tretji uri popoldan ustavila na Škofljici, kjer so se njihovi vozniki in sovozniki okrepčali z nezašpiljeno kranjsko klobaso in poplaknili grlo z ohlajeno pijačo pod Robežnikovim kozolcem. Vsi so bili navdušeni nad poučnim ogledom Tabora nad Cerovim in cerkvico sv. Nikolaja.
Po dolgem času, po deževnih in nevihtnih dneh s točo, je sijalo sonce. Sonce je življenje, podarja nam srečo, radost in zadovoljstvo. Sonce je osrednja točka našega planeta, naša najbližja zvezda.
Ana Pia Debeljak
Fotografije:
Tina Marucelj
Andrej Gruden
Maj Kikelj