Jesensko srečanje
Old Timer Club Škofljica je 26. septembra 2026 organiziral jesensko srečanje. Od 9. do 11. ure smo se zbirali pred trgovskim centrom E.Leclerc na Rudniku. Ob rogljičkih, ki nam jih je podaril E.Leclerc, smo v Mojem lokalu popili jutranjo kavo.
September je tisti mesec, ki nam preprosto postavlja vse stvari na svoja mesta in prave tirnice – vse gre v pravo smer. Tudi kolesa naših starodobnikov se vrtijo v pravo smer, v smer ohranjanja dediščine razvoja prevoznih sredstev.
Vozila, 13 motornih koles in 39 avtomobilov, smo na ogled kupcem E.Lecclerca in Supernove postavili vzdolž trgovskega centra in parkirne hiše. Dve uri sta hitro minili v medsebojnem pogovoru članov, kakor tudi med člani in mimoidočimi občudovalci. Starodobniki so poklon tehnični iznajdljivosti in brezčasnemu oblikovanju. Vsako restavrirano motorno kolo ali avtomobil nosi s seboj vonj po nostalgiji in zgodbe generacij. Ti starodobniki so bili nekoč več kot le prevozno sredstvo, bile so mojstrovine z dušo. Oblikovalci so risali z roko in ustvarjali umetnine. Pod pokrovom pa najdemo namesto zapletene elektronike logično in dostopno mehaniko, ki ustvarja vez med človekom in vozilom.
Ob 11. uri pa je karavana starodobnikov s 84 udeleženci krenila do Škofljice in skozi Šmarje Sap ter Grosuplje do Stične, ki se nahaja v središču Dolenjske. Tu smo bili dogovorjeni za ogled samostana, ki stoji v samem vaškem jedru.
Cistercijanski samostan ali Opatija Stična je najstarejši in edini še delujoči samostan na Slovenskem. Leta 1132 ga je ustanovila skupina cistercijanskih menihov in graditeljev. V prvi polovici 12. stoletja je slovensko narodno ozemlje spadalo pod Sveto rimsko cesarstvo.
Postavljen je na zemlji, ki je bila v lastni višnjegorskih plemičev. Izročilo pravi, da so ga začeli graditi nekoliko nižje, vendar se je zidovje vsako noč podrlo. V bližini, kjer je samostan danes postavljen, so zagledali zelenega ptiča, ki je vztrajno prepeval: Sit hic! Sit hic! – Tu naj bo! Nemci so začeli govoriti Sittich (Stična), Slovenci pa Zatičina. Ptič pa je dobil svoje mesto v stiškem grbu.
Samostan je skozi stoletja spreminjal arhitekturno podobo, na njem so zapustili sledi romanski slog, gotika in barok. Ohranilo pa se je najstarejše jedro samostana, ki ga tvorita Bazilika Žalostne Matere Božje, ki služi tudi kot župnijska cerkev in znameniti križni hodnik.
Bazilika Žalostne Matere Božje je edini kraj, kjer je v ljubljanski nadškofiji sveta maša po misalu sv. Janeza XXIII. (tradicionalna latinska maša) vsako 3. nedeljo ob 18. uri.
Gradnja bazilike je bila končana do leta 1156. Zatem so dogradili osrednji prostor samostana – križni hodnik. Sestavljen je iz štirih hodnikov, ki v kvadratu obdajajo križni vrt. Križni hodnik je doživel večje spremembe leta 1230, ko je dobil gotske oboke, doživel je tudi številne poslikave, od katerih po pomembnosti izstopajo tiste, ki ih je v 15. stoletju naslikal priznani gotski slikar Janez Ljubljanski, veljal je za »dvornega slikarja« stiškega samostana. Naslikal je freske v križnem hodniku, med drugim simbole evangelistov in svetopisemske prizore.
V vzhodnem kraku je Kapiteljska dvorana, kjer menihi sprejemajo vse pomembnejše odločitve. Ob južnem kraku izstopa Refektorij – s štukaturami obdana baročna meniška jedilnica, ki je v današnji obliki nastala v 18. stoletju. Ženskam je vstop vanjo prepovedan, tudi v 21. stoletju.
V času reform Jožefa II. Leta 1784 je bil samostan razpuščen. Izgon je bil hiter in neusmiljen. Neprecenljiva knjižnica je bila razkropljena, najlepša dela so bila prepeljana na Dunaj, umetnine so bile ukradene ali prodane. Ponovno so ga obudili cistercijanci – pripadniki reformiranega benediktinskega življenja leta 1898. Red je dobil ime po matični opatiji v kraju Citeaux – latinsko Cistercium v Franciji.
Znotraj samostanskega kompleksa domuje Muzej krščanstva na Slovenskem. Je osrednja muzejska ustanova na področju zbiranja, proučevanja in razstavljanja premične sakralne kulturne dediščine. V njem sta dve stalni razstavi: Zgodovina krščanstva na Slovenskem in Življenje za samostanskimi zidovi.
Bogata samostanska knjižnica je do jožefinskih reform varovala dragocene iluminirane rokopise v latinščini 12. in 13. stoletja, ki so nastali v stiškem skriptoriju. Iluminirani rokopisi v latinščini so napisana srednjeveška besedila, ki predstavljajo vrhunec knjižne umetnosti pred izumom tiska. Izraz iluminiran se nanaša na uporabo svetlečih barv ter zlatih in srebrnih lističev, ki so odsevali svetlobo. Besedila odlikujejo čudovite romansko okrašene inicialke (velike začetnice), bogate obrobe in miniaturne ilustracije. Menihi so uporabljali prepletene živalske in rastlinske motive, včasih tudi človeške figuralne upodobitve.
V samostanu je leta 1428 nastal za slovensko slovstvo pomemben Stiški rokopis, eden prvih pisnih spomenikov v slovenščini.Stiški rokopis – štiri verska besedila, hrani NUK v Ljubljani.
Rokopise je ustvarjal skriptorij, pisarska delavnica, v kateri so delali številni mojstri. Rokopisi so ročno pisani s črnilom na pergament (obdelano živalsko kožo), nato zvezani v snopiče oz. knjige (kodekse).
Rokopis ima lahko več pomenov. Lahko je ročno napisano besedilo iz dobe pred iznajdbo tiska. Lahko je tekst, namenjen založniku ali lektorju. Najširši pomen je tekst, napisan z roko.
Ustanovitelj stiške opatije, oglejski patriarh Peregrin I. je z ustanovno listino 24. septembra 1136 in ob podpori gospodov Višnjegorskih samostanu podelil obsežna posestva. Samostan je svoje posesti širil na račun darovnic pomembnih plemiških družin.
Cistercijanski menihi veljajo za izjemno disciplinirane in goreče molivce. Med srednjeveškim plemstvom na Kranjskem je veljalo prepričanje, da bodo njihove duše najhitreje rešene iz vic, če bodo menihi zanje opravljali redne letne spominske maše – aniverzarije. V zameno za molitve so plemiči samostanu zapuščali obsežna posestva, kmetije in dvorce. S temi darovi so si hkrati zagotovili tudi pravico do pokopa v posvečeni zemlji znotraj samostanskega kompleksa (v samostanski cerkvi ali v križnem hodniku).
V tem pomembnem grobišču za kranjsko plemstvo je našel zadnji počitek tudi turjaški grof Pongrac II. Z njegovim viteškim nagrobnikom v križnem hodniku so zazidali nekdanji srednjeveški vhod v cerkev. Stoji pri stopnicah, ki danes vodijo v cerkev iz križnega hodnika.
V Stični čaka vstajenja tudi Virida Visconti. V baziliki je v steno vzidan kamen z grbom rodbine Visconti, vplivne srednjeveške milanske družine. Gre za simbol »biscione« kačastega zmaja, ki požira otroka, po legendi kača označuje stanovitnost, modrost in moč.
Prizor iz grba je upodobljen tudi na emblemu avtomobilov Alfa Romeo. Leta 1910 je risarski umetnik Romano Caltaneo dobil naročilo za dizajn novoustanovljene avtomobilske znamke s sedežem v Milanu po imenu ALFA (Anonima Lombardia Fabbrica Automobili). Levo je postavil rdeč križ na beli podlagi. To je zgodovinski grb mesta Milano. Izvor sega v čas križarskih vojn v času med letoma 1095 in 1291. Na desni strani je zelena kača – heraldični emblem družine Visconti. Pisavo je odel v zlato barvo, med napisa ALFA in MILANO postavil dva savojska vozla v čast italijanski kraljevi družini. Savojski vozel je tradicionalni dekorativni in heraldični vozel, oblkovan v obliki številke 8 in simbolizira zvestobo, trajnost in nerazdružljivo vez. Logo znamke Alfa Romeo obstoja že 116 let z nekaj posodobitvami.
Letos, 24. septembra 2026, je minilo 890 let od ustanovitve stiške cistercijanske opatije. Skupnost danes sestavlja 13 menihov iz vseh slovenskih škofij.
Med 2. svetovno vojno je bilo samostansko poslopje bombardirano. Po vojni je večina menihov odšla v Avstrijo. V letu 1950 je bil velik del posestva nacionaliziran. Prav tako je bil nacionaliziran del zgradb, v katerih je svoj prostor dobila osemletka, gimnazija, internat in stanovanja nekaterih profesorjev. Z nastopom dr. Antona Nadraha za opata leta 1979 se je začel ponoven razcvet samostana in je prevzel prvotno funkcijo.
Med samostanskimi zidovi je deloval najbolj poznan stiški menih, pater Simon Ašič (1906-1992), ki je vstopil v samostan kot 13-letni deček. Iz starodavnega samostanskega znanja je ustvaril zeliščarski vir zdravja. Znanje, ki ga je pridobil s svojimi izkušnjami in zajetno strokovno literaturo je razdajal obiskovalcem. Dobil je vzdevek »stiški dohtar«.
Zaradi povpraševanja po njegovih zdravilih je stiški samostan ustanovil podjetje za pripravo in prodajo čajev po preizkušenih receptih pokojnega patra.
Čaj ni le pijača, ampak je skozi zgodovino postal simbol miru, modrosti, gostoljubja in rituala.
»Če si potrt, te bo čaj poživil; če si razburjen, te bo pomiril.« (kitajski pregovor)
»Ljubezen in čaj sta najboljša ko sta vroča.« (Lu Yu – avtor prve knjige o čaju)
Cistercijanski menihi so se poleg molitve posvečali tudi delu po reku: Ora et labora – moli in delaj! Njihovo orožje ni bil meč, temveč črnilo na pergamentu, kar je bil njihov prispevek k večnosti.
Za cistercijanske menihe se uporablja tudi izraz »beli menihi« zaradi bele redovniške obleke (habita) s črnim škapulirjem (del obleke, ki se nosi čez ramena). To je dolg širok kos blaga z odprtino za glavo, ki visi čez prsi in hrbet in sega skoraj do tal. Bela barva v njihovem oblačilu simbolizira čistost, preprostost in vrnitev k strogemu, izvirnemu meniškem življenju.
V samostanskem zvoniku je odbila druga ura. Čas za kosilo. Odpeljali smo se v Praproče, do Gostilne pri Japu, ki se nahaja med dolenjskimi griči in gozdovi, ki jih krasi reka Temenica. Presenečeni smo bili ob urejenosti gostilne z velikim parkirnim prostorom. Poleg gostilne stoji pokrit vrt, na katerem ob dobri hrani uživate ob pogledu na vinske gorice. Na lokaciji se vrstijo različni dogodki, med drugim tudi poroke. Pod velikim belim šotorom lahko sprejmejo tudi do 350 oseb.
V pričakovanju kosila v »poročnem paviljonu« so se ob omizjih razvile sproščene debate o starodobnikih, pripovedi o zabavnih prigodah, o srečanjih, daljših potovanjih, seveda tudi o restavriranjih, visokih stroških obnove…. Med obilnim in okusnim kosilom smo nekoliko potihnili, potem pa so ob kozarcu vina ali piva pogovori ponovno stekli. Res smo se imeli lepo, zelo lepo. Same pohvalne besede.
Zahvaljujemo se trgovini E.Leclerc za odstopljeni parkirni prostor in rogljičke, članicama, ki sta zabeležili našo prisotnost, hvala za vodenje ogleda Cistercijanske opatije in Muzeja krščanstva na Slovenskem v Stični, zlasti pa hvala vsem redarjem na zbirnem mestu ter redarjem, ki so nas uspešno vodili do Stiškega samostana in do Gostilne pri Japu. Še enkrat, najlepša hvala.
Več fotografij je na Galeriji.
Ana Pia Debeljak Fotografije: Jože Zalar in Ana Pia Debeljak