Oldtimer klub Škofljica

Konec septembra 1995, pred 25 leti, so krajani Škofljice začudeno spremljali deseterico, ki je v svojih garažah pričela z zanosom obnavljati starejša, zapuščena vozila. V Gostilni pri Špančku so ustanovili Oldtimer club Škofljica in predsedovanje zaupali Francu Grudnu.   

• 

Franc Gruden je uspešnemu vodenju kluba posvetil vseh 25 let. Njegovo vodilo je: »Odnos do tehnične dediščine zrcali naš odnos do vrednot sodobnega življenja. V slehernem predmetu je bogata zgodovina, ki nam, in bo našim zanamcem verna in nazorna podoba načina življenja nekega obdobja. Predmeti so dokumenti preteklosti, z njimi moramo spoštljivo ravnati.«

Na 1. srečanju ljubiteljev starodobnih vozil iz Slovenije, 25. maja 1996 na Škofljici je poudaril: »Skupaj, samo skupaj, nam bo uspelo iz pozabe in uničenja rešiti našo skupno preteklost. Storimo to sedaj, jutri je lahko že pozno!«   

• 

Pred osnovno šolo je bilo na ogled 35 osebnih avtomobilov, 76 motornih koles, dogajanje je popestrila motorna brizgalna, letnik 1913 iz PGD Škofljica. Zabeležili smo 105 udeležencev iz vse Slovenije, Hrvaške in Italije.

Obisk prireditve je bil presenetljiv. Prišli so krajani Škofljice in ljubitelji starodobnikov iz bližnje in daljne okolice. Dosegli smo vse, kar nihče od nas nikoli niti v sanjah ni upal pričakovati. V medijih so deževale pohvale, udeleženci so se nam pisno zahvaljevali. Najboj smo bili veseli, da so nas sprejeli sokrajani, nismo bili več deležni posmeha, spoznali so našo ljubezen do tehnične dediščine.

Do 25. maja 1996 je bilo v klubu 53 članov, za prvo srečanje je bil izdan katalog 46 starodobnih vozil v lasti članov.

V naslednjem letu smo se spraševali, ali je srečanje lahko uspešnejše od preteklega leta. Lahko! 117 motoristov in 85 avtomobilov se je zbralo pred Domom krajanov. Podali smo se na turistično vožnjo iz Škofljice preko Lavrice do Ljubljane. Meščani so postajali na pločnikih, se nasmihali in mahali karavani vozil, ki se je vila po Aškerčevi, Vegovi in Wolfovi ulici do Magistrata. Srečanje pa je bilo sklenjeno kot se spodobi, s prejemom ličnih pokalov in revije Veteran ter veselico.  

• 

Število članov se je povečevalo, prav tako število udeležencev na majskem Vseslovenskem srečanju, startalo je 242 vozil, naših članov je bilo 153. Leta 1998 je srečanje potekalo v znamenju 100-letnice prihoda prvega avtomobila v Slovenijo in na Balkan. Baron Anton Codelli se je s svojim prvim avtomobilom Benz Velo Comfortable, podobnem lahki dvosedežni kočiji, pojavil na ljubljanskih ulicah 15. novembra 1898.     

Pa preskočimo eno leto. In tu je že prvi jubilej, 5 let delovanja kluba. 20. in 21. maja 2000 smo razstavili naše starodobnike na gradu Turjak, na enem najmogočnejših gradov na nekdanjem Kranjskem. Na njem so gospodarili Auerspergi, najbolj znan je Andrej Turjaški, ki je premagal Turke v bitki pri Sisku, 22. junija 1593. 

• 

27. maja je potekalo vseslovensko srečanje, na katerem je Franc Gruden izrekel dobrodošlico: »Upam, da vas bo današnje druženje prevzelo ob pogledu na številne avtomobile in motorje. Društvo združuje že preko 500 članov, kar je v Sloveniji nesporno največje sorodno društvo. Danes se ljubitelji veteranskih vozil podajamo na pot z namenom, da bi kar največjemu številu ljudi prikazali bogastvo vozil in v njih zbudili nekaj nostalgije po preteklosti in jih spodbudili k razmišljanju o nujnosti ohranjanja tehnične dediščine.«

Pozdravu se je pridužil župan Občine Škofljica dr. Jože Jurkovič in med drugim poudaril: »Negovanje tehnične dediščine ni le nostalgija, ampak poskus ohraniti mladim rodovom korenine, iz katerih nastaja dandanašnji in nov jutrišnji, vse bolj tehnični dan.«

Zabrneli so motorji 217 motorjev in 118 avtomobilov, naših članov je bilo 215. Veterani – limuzine, kabrioleti, džipi, motorji, mopedi in tovornjak so se preko Grosuplja, Višnje Gore, Ivančne Gorice in Vidma vrnili na Škofljico. Celodnevno druženje se je končalo s kosilom, prejemom pokalov in biltena, ki se je preimenoval v Starodobnika.     

28. septembra 2000 smo pričakali krajana Rajmonda Debevca, ki je zablestel v trojnem položaju z malokalibrsko puško, dobitnika zlate olimpijske medalje poletnih olimpijskih iger v Sydneju.

Pisane druščine starodobnih vozil so se še naprej vsako leto zbirale na Škofljici. Večina lastnikov odpelje svoje jeklene konjičke iz garaže le ob posebnih priložnostih. Ferrari, mercedes, MG, alfa romeo spider, aero, austin, ford T, indian s častitljivo starostjo štirideset in več let ne pusti ravnodušnega nobenega obiskovalca škofljiške prireditve, ki je zgolj družabnega značaja. Zberemo se enkrat na leto, da vidimo, kaj je kdo obnovil in dodelal na svojem vozilu.

Eden izmed pomembnih dogodkov leta 2003 je bilo razvitje svečane društvene praporske zastave z znakom. Rumena barva simbolizira sonce, svobodo in zlato, simbolizira svetlobo, vedrino in optimizem. Rumena barva pomeni komunikativnost, velja za barvo zrelosti. Ljubitelji starodobnikov smo pokazali svojo zrelost z odločitvijo ohranjanja tehnične dediščine.

Znak društva, krog, v katerem sta avto in motor je umeščen v sredino zastave. Krog simbolizira popolnost, homogenost, odsotnost razločevanja in delitve. Krog predstavlja tudi čas, najprej preteklost, včeraj, nekaj kar je za nami in nas spremlja v sedanjost. Krog je stanje naše zavesti.

Ob drugem večjem jubileju, na 10. Vseslovenskem srečanju ljubiteljev starodobnih vozil, 21. maja 2005 je predsednik Franc Gruden izrekel prisrčno dobrodošlico zvestim prijateljem starodobnikov in vsej množici obiskovalcev ter občanom Škofljice, ki so prireditev že vzeli za svojo. Zahvalil se je Občini Škofljica za izjemen posluh za delo društva, novinarjem, fotoreporterjem, ki o delu društva obveščajo širšo javnost. Posebna zahvala gre številnim podjetjem in obrtnikom, ki s prispevki omogočajo bogate vsebine prireditev, zahvala tudi vsem članom kluba za opravljeno prostovoljno delo.  

• 

Tudi tokrat je bilo največ motociklov, kar 216. Med 142 avtomobili je bilo nekaj voznikov džipov, ki med gledalci vedno vzbujajo posebno spoštovanje, tako z vozili, kakor s svojim obnašanjem. Vojaška vozila in orožje kažejo izredno zbirateljsko strast. Lastniki žrtvujejo precej denarja, da so starodobniki in oni sami videti čim bolj originalni.

Ob 10. obletnici se Iztok Lipovšek, oblikovalec grafične zasnove kluba spominja: »Na drugem sestanku sem malce v strahu razdelil nekaj listov z vsebinsko zasnovo prireditev. Bila je drzna. Zastavljeni so bili visoki cilji in predvidena zajetna zagonska sredstva. Toda ljudje, ki so šele pred nekaj meseci društvo postavili  na noge, so se z neprikritim navdušenjem spogledali in prikimali. Ob prireditvah so zrasli novi kadri, ki vsako leto brez organizacijskih težav in zapletov postorijo vse v zadovoljstvo udeležencev.«

14. oktobra je bilo svečano odprtje razstave starodobnikov v ambientu Železniškega muzeja v Ljubljani. Pod vodstvom ravnatelja muzeja Mladena Bogića smo spoznali kako deluje železnica in si ogledali zaklade muzeja.

Železna cesta, makadam, roke sta si podala,
v muzeju starih prevoznih sredstev je razstava.
Vlak sopiha preko polj, gozdov,
ljudi prevaža v službo, na izlet, domov.
Avtomobili se častitljivi bleščijo,
obiskovalcem spomine na mlade dni budijo.
Z vespo al motorjem je prelepa vožnja v dvoje,
čez leto dni družina na sprehodu v troje.

Koledarji na steni so se menjavali, vsak tretjo soboto v maju smo se zbrali na Škofljici. Vozila na dveh in štirih kolesih vseh znamk in starosti. Občudovali smo fičke, postavljene ob peščeni poti, prve avtomobile današnje srednje in starejše generacije, danes predstavljajo dragocenost.  »Srečanja so zelo v redu, vedno več je videti, vedno več je novih starih avtomobilov.«  »To ni več konjiček, to je moje življenje.«   »Poglej ga, starodobnik, da se ti skocka!« Srečanja so postala pravi »Babilon« modelov in letnikov – od koles do gospodarskih vozil. Škofljica je postala središče slovenskega »starodobnega« sveta, nekajkrat so se nam pridružili beograjski kolegi, svoje starodobnike so pripeljali na avtoprikolici. Poglavje zase so motoristi, ki komaj čakajo na start promocijskih voženj, saj v toplem dopoldnevu sonce krepko žge po temnih  usnjenih suknjičih.    

Z leti srečanja ne izgubljajo privlačnosti, z vsakim letom so vozila bolj zanimiva. Z dediščino se seznanja nova generacija mladih, navdušuje jih pogled na romantične lepotce.

22. maja 2010 smo se na Škofljici zbrali že petnajstič. 312 udeležencev, različna vozila, vsi stari, vsi enakopravni. Ob 11. uri so zabrneli motorji, štarter je zamahnil z zastavico. 164 članov ter 148 gostov se je zapeljalo s skrbno negovanimi vozili preko Iga do hipodroma Vrbljenje, kjer je Turistično društvo Krim pripravilo zanimiv program. Osrednji postanek smo imeli pri ljubitelju oldtimerjev Ludviku Španu na Brezovici, ki v svoji restavratorski delavnici hrani mercedes benz 170 cabrio iz leta 1951.

Namen majskega srečanja je druženje lastnikov in ljubiteljev veteranov, promocijska vožnja  udeležencev pa je spoznavanje krajev, skozi katere nas vodi pot. Srečanja so tudi promocija občine Škofljica, kot tudi vseh ostalih krajev v občinah Ig, Brezovica, Velike Lašče, Dobrepolje, Ivančna Gorica, Grosuplje, preko katerih se vije pisana kolona bogatega izbora vozil iz zgodovine. Človekovo razmerje do zgodovine določa njegov odnos do prihodnosti.

Naša majska srečanja so se nadaljevala z vožnjo v dolžini 60 do 75 km, na poti smo se ustavljali v večjih naseljih. Krajani oz. njihova društva so nam pripravljali krajše kulturne programe in pogostitve. Mi smo spoznali njih, oni naš muzej na kolesih. Najslabša udeležba je bila leta 2013 zaradi dežja. Janez Cimperman, župan Občine Ig pa nas je sprejel z besedami: »Danes na Igu sije sonce, čeprav rosi izpod neba. Sonce ste ljudje, ki zaupate vase in v svoje poslanstvo, v starodobništvo. Samo ljudje so lahko polni svetlobe in sonca.« 25. maja 2013 smo vozili v dežju, z lužami v kotanjah, pokal nas spominja na polnoletnost, dopolnili smo 18 let. Pri teh letih dež ne moti, veš, da si na pravi, sončni poti.

23. maj 2015. Pomemben dan za naš klub. Pripravljali smo se na 20. Vseslovensko srečanje ljubiteljev starodobnih vohzil. V petek je lilo kot iz škafa, v soboto so se dežne kaplje odbijale od naših rumenih oldtimerskih dežnikov. Udeležba skromna, 106 članov in 32 gostov. 

Predsednik Franc Gruden je zaželel dobrodošlico z zahvalo vsem, ki so vsa leta verjeli v »naš projekt«, katerega cilj je združevanje ljubiteljev tehnične kulture. Zahvalil se je vsem, ki so vsa leta skrbeli, da smo se varno prepeljali od starta do cilja na Škofljici. Zahvalil se je sponzorjen, donatorjem in podpornikom Občine in Osnovne šole iz Škofljice, ki omogočajo izvedbo prireditve na visoki ravni.

Pozdravu se je pridružil gost Dalibor Ružić, predsednik Srbske zveze starodobnikov s čestitkami k jubileju OTC Škofljica.

Ivan Jordan, župan Občine Škofljica je pozdravil prijatelje iz Srbije, župane sosednjih občin, udeležence in obiskovalce. Zahvalil Francu Grudnu za njegovo prizadevno delo v klubu, ki je poneslo ime Škofljice po Sloveniji in preko meja: »Če takrat, na začetku ne bi bilo med ustanovitelji dovolj drznih članov, če v vseh teh letih ne bi bilo vloženih na stotine prostovoljnih ur in če tega ne bi ves čas povezoval predsednik Franc Gruden, teh velikih prireditev ne bi bilo.«    

• 

Napočil je čas štarta. Kot bi nekaj manjkalo, hrumenja motorjev ni bilo. Brisalci na avtomobilih so bili polno zasedeni, kolesa starodobnikov na spolzkem cestišču niso ubogala voznikov. Traso smo nekoliko skrajšali in se ustavili le v središču Grosuplja in na parkirnih prostorih Avtocentra Špan na Brezovici.       

• 

Ob povratku na Škofljico je dež še rahlo rosil, skozi oblake so prodirali sončni žarki. Po kosilu, po prejemu pokalov, se je uresničil stari pregovor: »Po vsakem dežju posije sonce.«

12. septebra 2015 je na jesenskem srečanju zagledal luč sveta zbornik  –  Preteklost je naša prihodnost. Izpolnjena je bila želja predsednika Franca Grudna, želja strniti dvajsetletna društvena dogajanja v zborniku.

Zbornik je publikacija s prispevki 181 avtorjev, članov, ki so odložili kleparsko kladivo in poprijeli za pero, ki je gladko steklo po papirju. Prispevki so napisani v pogovornem jeziku. Naš zbornik ni neko znanstveno delo, je le odraz spoštovanja do tehnične dediščine. Bila sem dobro zasuta z arhivskim gradivom, predsednik ga je dostavil v sedmih gajbicah, mnogo pa tudi člani.

V obširnem zborniku, ki obseg 365 strani s 1225 fotografijami, smo v prvem delu predstavili delo kluba po letih, v drugem delu člane po abecednem redu. Zbornik je napisan za nas in naše naslednike. (Lahko si ga ogledate tudi na spletni strani OTC Škofljica.)

Posebnost kluba so sredini članski sestanki, zbiramo se vsako prvo in tretjo sredo v mesecu, v 25 letih smo se družili na njih preko 600 krat. Sprva je bila udeležba do 45 članov, narasla je na 60 tja do 70 članov, največ nas je na zadnjem sestanku v decembru, kjer se ob prigrizku in »cvečkom« poslovimo od starega leta.  

• 

V letu ustanovitve je članski imenik vseboval 10 ustanovnih članov, konec naslednjega leta smo uporabili že številko 106. Konec leta 1997 se je število že krepko podvojilo, bilo nas je 247, v letu 2000 se je številka ustavila pri zaporedni 540. V klub so se vpisovali ljubitelji starodobnikov, ne glede na to, ali so imeli vozilo alil ne. Sledil je trend upadanja, konec leta 2015 je bilo vpisanih skupaj z zaslužnimi člani 330, to število članov se sedaj le malo spreminja.

Jesenska srečanja so tudi naša stalnica, kjer se zbiramo samo člani. Zapeljemo se na krajšo vožnjo v okolico in se družimo ob dobrem kosilu.  

• 

Že v letu 1997 je zaživel tehnični sejem, ki je bil organiziran tudi na vsakoletnem Vseslovenskem srečanju, sejem je zaživel tudi v sodelovanju s podjetjem Prit v Ljubljani, sedaj pa se srečujemo v maju in oktobru pred Avtocentrom Žgajnar na Škofljici, iščemo rezervne dele in se družimo.    

• 

Na lov za rezervnimi deli smo se že leta 1996 podali v tujino. Obiski sejmov starodobnikov v Padovi, Rosenheimu in Münchnu so bila vsakoletna romanja tja do leta 2012, ko je zanimanje za sejme v tujini uplahnilo. Pot na sejme je bila adrenalinska. Do leta 2004 smo nad robo v avtobusu stiskali kolena, za vsak slučaj. Danes pa smo »komod«, deli se naročajo po spletu.

Vsa leta sodelujemo na starodobniških in drugih prireditvah. Beležimo redne udeležbe na Zimskem reliju za klasične motocikle Kras. Izpustili nismo nobene dirke na Ljubelju, sodelovali smo na razstavah na Gospodarskem razstavišču. Na mednarodni razstavi starodobnikov Avto-Moto Klasika v Gornji Radgoni je v aprilu 2015 Jože Zalar prejel priznanje po izboru obiskovalcev za najatraktivnejše starodobno vozilo, za limuzino De Soto Royal iz leta 1934.    

• 

Leta 2014 je bilo za OTC Škofljica posebno zadovoljstvo zmagovalno mesto v kategoriji G na izboru Slovenije – Concours d’Elegance. »Hrošč v športni obleki«, Wolkswagen, tip Karmann Ghia, letnik 1971, člana Draga Mihaliča je prepričal komisijo.   

Nismo se družili samo na starodobniških prireditvah. Nepozabni so naši avtobusni izleti po vsej Sloveniji in tudi po nekdanji širši domovini. Beograd, kjer jih vsak noč gre dva milijona spat, Novi Sad s Petrovaradinsko trdnjavo, Sarajevo – najpomembnejše mesto na Balkanu, Mostar – turistični raj in manjši kraji, v katerih smo se ustavljali, nam bodo za vedno ostali v spominu. 

• 

Po Bohinjski železniški progi smo se z muzejskim vlakom – črno lepotico zapeljali nazaj v stare čase. V Celju smo si ogledali mesto pod mestom (rimsko cesto). Vinski okoliš Jeruzalem Ormož s svojim imenom upravičeno nosi ime »nebeški kraj«. Čudili smo se lepotam baročnega dvorca Štatenberg, stopili smo v čudežni svet brez sonca, v Županovo jamo, komaj 15 km oddaljeno od Škofljice….. 

• 

Leto 2020. Minilo je četrt stoletja. Imeli smo tri sredine sestanke, v večjem številu pa smo se srečali na občnem zboru v februarju in načrtovali, kako bi primerno obeležili jubilej. Naše druženje je prekinila nova bolezen z daljnega vzhoda, ki je svoje zobe pokazala v še hujšem drugem valu. A kljub temu upam, da so bili člani tudi v času koronavirusa dejavni vsak v svoji garaži in bo naslednje srečanje še toliko prijetnejše. Ne glede na to, da se nismo srečali, nas bo na jubilejno leto spominjala  tablica, ki smo jo člani prejeli skupaj s koledarjem.

• 

Tudi naš Jan Kikelj, član kluba od leta 2017 se je odločil, da kot končni izdelek izobraževanja na Srednji strojni šoli obnovi motorno kolo. Njegovi zamisli je prisluhnil Franc Gruden, predsednik OTC Škofljica. Bil je navdušen, podaril mu je Zündapp 515-002, letnik 1963. (Članek o restavriranju je bil objavljen v Glasilu SVS, št. 43, je tudi na spletni strani OTC. Za ogled filma odtipkate Jan Kikelj Zündapp) Jan se iskreno zahvaljuje Francu Grudnu za podarjeno motorno kolo in vzpodbudo pri delu, tekom obnove se je večkrat pozanimal o napredku. 

• 

Tudi sama sem sodelovala pri obnovi, seveda s fotoaparatom. In ko se je Zündapp že sončil v vsej lepoti, mi šepne: »Vračam se na stara pota!«

Člani OTC Škofljica, kakor tudi vsi ljubitelji starodobnikov širom Slovenije upamo, da se bomo v letu 2021 vrnili na stara pota, na široke, ozke, vijugaste ceste, z našimi časovnimi stroji, ki jih krasijo obline, krom, detajli. Kolo kot rotacijski del v tehniki ostaja nepogrešljiv element. »Na kolesih« doživljamo bogatejše življenje. Kljub vse večji vrtilnosti si vzemimo več časa za srečanja in prijateljevanja, »stare« bomo spet po cesti gnali.

                                                                                                  Ana  Pia Debeljak