Člani Old timer cluba Škofljica smo po dobrem letu in pol le dočakali težko pričakovani dan srečanja ljubiteljev starodobnikov. Koronavirus nas je zaprl v lastne garaže, kjer smo se posvečali restavriranju svojih najljubših vozil – avtomobilov, motornih koles, traktorjev, kamionetov.
V sobotnem dopoldnevu, 19. junija, se je s petdesetimi starodobnimi vozili na Grad Turjak pripeljalo 57 članov kluba ter 18 sovoznikov. Motorna kolesa smo vzorno parkirali na notranjem dvorišču gradu, avtomobili so se bleščali v soncu pred gradom in pod mogočno petstoletno grajsko lipo.
Veliko zanimanja obiskovalcev je bilo namenjeno tovornjaku Chevrolet 3600, letnik 1949, lastnika Jožeta Zalarja, člana OTC Škofljica in novega najemnika Gradu Turjak. Chevrolet se je s svojimi modeli iz leta 1947 odločil za novo oblikovanje. Predstavljen je bil tovornjak z naprednejšim dizajnom, poudaril je udobje in varnost kabine. Chevrolet je ugotovil, da morajo biti njegovi tovornjaki več kot delovni konji, biti morajo tudi udobna vozila.
Za dobro razpoloženje je poskrbel Tadej Vasle, član slovenske vokalne zabavnoglasbene skupine Male Malice. Znana je po odličnih capella intrerpretacijah, prežetimi z obilico humorja. Nastopajočim je glas eden in edini instrument. Pridružil se mu je tudi član OTC Škofljca Rok Ferengja, pevec slovenske pop rock glasbene skupine Rok’n’ Band, ki jo je ustanovil leta 1995.
Po več kot dobri uri medsebojnih pogovorov med člani, smo se pod vodstvom viteza Kegla sprehodili po obnovljenih grajskih sobanah. Spoznali smo predvsem pomen srednjega veka, med debelimi zidovi, tudi do pet metrov, se zrcali zgodovina 900-letnega obstoja grofov Turjaških.
Legenda pravi, da so zidarje pri gradnji gradu ovirali turi – divje govedo, praded turjaških grofov se je odločil, da jih je treba iztrebiti. Eden je po petih dneh ostal živ, starejši zidar je prerokoval, da bo Auerspergov rod prav tako močan in junaški kot tur, zato je podobo tura prevzel v svoj grb.
Rodbina grofov in knezov Auerspergov, po svojem izvornem gradu imenovani tudi Turjaški, je ena najstarejših in najvplivnejših rodbin na današnjem Slovenskem. Njihova skoraj tisočletna prisotnost je pustila neizbrisen pečat v slovenski zgodovini. Rodbina Auersperg je v Svetem rimskem cesarstvu štela med kranjsko plemstvo, saj je na območju Kranjske živela vsaj od 11. stoletja.
Enega izmed muzejskih prostorov je Jožel Zalar posvetil srednjemu veku, predvsem 16. stoletju. Osrednjo vlogo ima zgodba barona Herbarda Turjaškega. Herbard VIII, baron Turjaški (1528-1575) se je rodil na Dunaju, kjer je živel in služboval njegov oče Trojan. Herbard je bil vojaško nadarjen. Po očetovi smrti 1541 in vrnitvi na Kranjsko je stopil v vojaško službo na južni meji cesarstva in se odlikoval v bojih proti Turkom.
Legendaren je postal zaradi tragične smrti 22. septembra 1575 v bitki s Turki pri Budačkem v Vojni krajini na Hrvaškem. Pred odhodom v bitko je slutil, da jo tokrat ne bo dobro odnesel, napisal je oporoko, zbranim vojakom pa dejal: »Ne bom se izogibal bitki, čeprav vem, da me bo tokrat stalo glave.«
Turki so mu s sulico najprej ubili konja, nato še njega. Turški vojskovodja je dal Herbarda Turjaškega in grofa Friderika Višnjegorskega obglaviti. Glavi so poslali sultanu v Istambul, jih balzamirali in slavili kot zmago nad največjimi sovražniki. Ujeli so tudi Herbardovega sina Volfa Engelberta. Z zahtevano odkupnino dvajset tisoč zlatnikov za glavi in sina so Turki zgradili mošejo Ferhadijo v Banjaluki.
Herbard je pokopan v protestantski špitalski cerkvi v Ljubljani. Znameniti odsekani glavi Herbarda in Friderika Višnjegorskega sta bili relikviji, ki so ju Auerspergi do druge svetovne vojne radi pokazali obiskovalcem turjaškega gradu.
Herbard je bil najslavnejši iz rodbine Auersperg. Za uspehe v boju s Turki ga je cesar leta 1566 nagradil s funkcijo kranjskega deželnega glavarja in vrhovnega poveljnika Vojne krajine. Ena izmed njegovih odlik je bila tudi pravičnost do podložnikov. Navzoč je bil pri vseh sojenjih.
V vojaškem delu je razviden tehnološki razvoj orožja in opreme od 12. do 16. stoletja. Zanimiv je razvoj oklepov, od prvih okornih in malo varnih, do oklepov izdelanih po meri, v katerih so se vitezi z lahkoto gibali. Prav tako je viden razvoj sulic, mečev, buzdovanov, ter kasneje pušk, kanonov.
Buzdovan ali bojni kij je najstarejša oblika orožja v zgodovini človeštva. Uporabljali so ga v boju iz bližine. Sestavljen je iz okrepljene palice in glave. Buzdovani so bili namenjeni za boj proti oklepljenim vitezom, saj je bolj učinkovit kot meč zaradi večje udarne moči in oblikovane glave. Z njim se lahko prebije oklep, ali pa le polomi kosti. Ranjenim tovarišem so vitezi pomagali na drugi svet z udarcem buzdovana, imenovanim jutranja zarja.
Na mestu današnje viteške dvorane so bili prvotno bivalni prostori. V njej sta dolgi mizi, na čelu ene izmed njiju je sedel grof, od njega so bile oddaljene vedno manj pomembne osebe. Grajski so prirejali zabave, se posvečali poslušanju pesmi potujočih trubadurjev ter se smejali norčijam nedotakljivega dvornega norčka, ki je bil pod direktnim nadzorom grajskega gospoda. Norček ni bil nor, dejansko je bil zelo dober ovaduh, gospodarja je seznanjal z vsemi dogajanji na gospostvu.
Pogled na obnovljeno grajsko ječo in mučilnico, na kraj iz katerega večinoma ni bilo vrnitve, je srhljiv.
Največji pečat so Auerspergi pustili v 16. stoletju, izkazali so se namreč v bojih proti Turkom. Najbolj znan član Turjaških je Andrej Auersperg, rojen leta 1557 v Žužemberku. Bil je odličen vojak z vzdevkom »Strah Turkov«. Postal je poveljnik Vojne krajine in se udeležil bitke pri Sisku junija 1953, kjer je krščanska vojska premagala trikrat številčnejšo turško vojsko. Zmaga je odmevala po celem cesarstvu. V spomin na to bitko se na Turjaku prirejajo vsakoletne viteške igre.
V 16. stoletju so Auerspergi pustili svoj pečat tudi kot zaščitniki protestantizma. Turjak je bil njegovo simbolno središče. Na gradu sta imela zatočišče glavna slovenska protestantska voditelja Jurij Dalmatin – v desetih letih je brez slovarjev v slovenščino prevedel celotno Sveto pismo z naslovom Biblija in Primož Trubar, mlinarjev sin, rojen na Rašici. Turjaška gospoda mu je omogočila šolanje za duhovnika. Trubar je utemeljitelj slovenskega knjižnega jezika, ena glavnih osebnosti slovenske zgodovine. Zanimivost gradu sta dve kapeli, katoliška, ki danes služi kot cerkev in protestanska -Dalmatinova kapela, ki ohranja prvotne freske, v njej je postavitev menihov v kapucah.
Turjačani so imeli svojo tiskarsko napravo. V gradu je bila tudi ena največjih in najstarejših knjižnic pri nas. Kasneje so jo preselili v Knježji dvorec v Ljubljani, pozneje v Avstrijo, po drugi svetovni vojni je bil večji del bogate zbirke razprodan.
Grad Turjak je mogočna utrdba. Tloris gradu je trikoten, na vsakem vogalu je obrambni stolp. Grad ni imel parka, njegova okolica je prepredena s sprehajalnimi potmi. Pod gradom so ruševine nekdanjih rastlinjakov, od tod vodi pot do »molikov« – domov za ostarele. Turjačami so skrbeli za ostarele in jih nastanili v posebnem poslopju.
Auerspergi oz. Turjaški so bili v 16. stoletju ena najmogočnejših rodbin na Kranjskem oziroma v celotni Habsburški monarhiji. Njihovi so bili gradovi v Kočevju, Soteski, na Bledu, grad Snežnik, Knježji dvorec v Ljubljani, grad Žužemberk, dvorec Strmol, ter še nekaj gradov na Dunaju in Češkem. Središče pa je bilo Turjaško gospostvo.
Na gradu Turjak so gospodarili vitezi Auerspergi, ki so pridobili grofovske nazive. (Vitez je naziv za vojaka na konju, v širšem smislu tudi naziv za fevdalca, ki je bil po predpisani proceduri proglašen za viteza. Grof je visoki plemiški naziv. Grof je v zgodnem srednjem veku upravitelj določenega območja, ki mu ga v upravljanje podeli kralj oz. cesar, kasneje pa postane dedni naziv visokih fevdalcev.)
Auerspergi so plemiška družina, ki ima pozitiven prizvok v slovenski javnosti. Njihovo nasprotje so bili Celjani. Ob razpadu Habsburške monarhije in nastanku nove jugoslovanske kraljevine se družina Auersperg ni izselila. Ostali so na Turjaku in prevzeli jugoslovansko državljanstvo.
Grad Turjak je bil v lasti Auerspergov do leta 1943, ko so za zasegli partizani. Družina je razseljena po vsem svetu, na grad se radi vračajo. Vas z istim imenom se je razvila iz grajske pristave, kjer so živeli grajski uslužbenci in mnogi rokodelski mojstri.
Turjaški grad je nekaj let sameval. Leta 2020 pa je kot speča Trnuljčica znova oživel v novi podobi. Najemnik Jože Zalar je v mogočni grajski utrdbi spoznal svoj novi izziv. V dobrem letu dni je prenovil nekaj prostorov, uredil krčmo s teraso, kjer si lahko ob sobotah in nedeljah privoščite grajsko kosilo.
Pripravlja se tudi ureditev sobe Turjaške Rozamunde. V Prešernovi pesnitvil o ljubezni se le-ta konča: »Rozamunda grede v klošter čast ljubljanskih nun postane.« To je zgodba o lepem grajskem življenju, saj večina grajskih naj ne bi vedela, kj se dogaja na bojiščih ali v ječah.
Na gradu se vrstijo razni dogodki. V manjši poročni dvorani si mladoporočenca izrečeta besede zaobljube ljubezni in vdanosti ter izmenjata poročna prstana. Prstan je obroč, ki pomeni varnost, moč in dostojanstvo. Prirejajo se srednjeveški plesi, lokostrelske in viteške delavnice, likovne in druge delavnice ter najrazličnejši koncerti.
Po ogledu zanimivo obnovljenih prostorov, nam je z malico, okusnimi svinjskimi rebri in v foliji pečenim krompirjem postregel novi grajski gospod Jože Zalar.
Pridružil se nam je dr. Tadej Malovrh, župan Občine Velike Lašče. V pozdravu je izrekel dobrodošlico vsem ljubiteljem zgodovinskih vozil, preko njih se izraža ljubezen do tehnične dediščine, preko vozil spoznavamo razvoj tehnologije, kako je iz včeraj nastajal današnji tehnični dan. »Nikoli vam naj ne zmanjka rezervnih delov za vaše starodobnike. Želim vam srečno vožnjo, vračajte se na grad mogočne rodbine Auersperg, na grad grofov Turjaških.«
Na grad so prihajali naključni obiskovalci, z občudovanjem so se vrteli okrog starodobnikov, se zapletli v pogovor z njihovimi lastniki. Nekateri izmed njih so bili pravi poznavalci. V manjših skupinicah so se pomenkovali tudi člani kluba, nikomur se ni mudilo proti domu, želeli smo nadoknaditi manjkajoče leto.
Med najbolj zadovoljnimi pa je bil predsednik kluba Franc Gruden. V telefonskih pogovorih v času koronavirusa si je vedno želel srečanj, da bi se življenje vrnilo na stara pota, na makadam, asfalt, da bi se kolona vozil podala na promocijsko vožnjo, na ogled ljubiteljem starega pleha.
Uspelo je, vreme nam je bilo naklonjeno, mnogo smo izvedeli o grofih Turjaških, Jožetu Zalarju čestitamo za opravljeno delo in mu želimo, da uresniči svoje sanje.
Ana Pia Debeljak
Fotografije: Maj Kikelj
Ana Pia Debeljak