Na rednem sredinem sestanku, 13. novembra 2019, smo z veseljem pozdravili škofljiška avanturista Jožeta Zalarja in Blaža Stefanijo. Voznik Jože in navigator Blaž sta si vzela dobri dve ura časa in predstavila eno izmed svojih večjih pustolovščin. Ob prikazovanju fotografij sta spregovorila o legendarnem, najtežjim in najdaljšem reliju za starodobna vozila o reliju Peking – Pariz 2019, ki sta ga v času od 2. junija do 7. julija prevozila kot prva Slovenca.
Z veseljem smo jima prisluhnili in mimogrede zastavljali vprašanja. Ob ogledu fotografij smo se čudili veličini stavb na Kitajskem in Rusiji, tam je vse veliko, veliko. Očarala nas je prostranost Mongolije in Blaž je pojasnil, da so tam ceste, ki niso ceste. Cesta je, ceste ni, pa še luknje kot na švicarskem siru.
Jože je spregovoril o organizaciji, ki ni bila ravno na nivoju. Glede na denar, ki ga je organizator pobral, je bilo pričakovati mnogo več, najsi bo to od avtovlek do prenočišč.
»S seboj sva imela rezervnih delov še pa še. A noben ni prišel prav. Šlo je vse drugo. Ko se je odlomila os, sva imela srečo. Drsela sva po grobem asfaltu, zagorela je guma. Srečno se je izšlo. Ponovno sva rojena. S popravilom sva imela precej zapletov, od doma sva z letalom dobila nadomesto os, mehanikom v Moskvi pa lahko izrečeva samo pohvalne besede. Motor je delal presenetljivo dobro. Motorju kapo dol. Z Buickom sva prevozila 14 tisoč km, in se z njim varno vrnila domov« je povedal Jože.
Na cilju, v Parizu, ni bilo tako, kot sta Jože in Blaž pričakovala. Pravzaprav nič. Samo osebni ponos. Prevozila sta sedmo ponovitev Relija Peking – Pariz, prvič so se vozila na to pot podala leta 1907.
Veliko lepše je bilo, ko so trojico: Jožeta, Blaža in Buicka pričakali prijatelji in člani OTC Škofljica na Ljubelju in nazdravili srečnemu koncu.
Daljši prispevek o avanturi čez drn in strn, avanturi Peking – Pariz je na naši spletni strani, Jožetov opis pa si oglejte na www.facebook.com/slimmy.buick.1939.
Ob pripovedovanju smo spoznali tudi običaje drugih narodov, njihovo kulinariko, a najboljša je domača pečenka.
Jožetu in Blažu se zahvaljujemo za popestritev našega običajnega sestanka in upamo, da bomo prisluhnili še kakšni izmed njunih dogodivščin.
Ana Pia Debeljak