BOGAT SEPTEMBER NA ŠKOFLJICI

V dopoldanskem času smo se 10. septembra zbirali na parkirišču med E.Leclercom in garažno hišo. 75 članov OTC Škofljica se je mimoidočim predstavilo s 55 avtomobili in 12 motornimi kolesi, vsi starodobniki so bili skrbno pripravljeni na poziranje.    

Tokratno srečanje je imelo tudi dobrodelno noto, povabili smo koprsko društvo Palčica Pomagalčica, s katerim sodeluje Zveza SVS. Larisa Štoka, neutrudna dobrodelna vila, je predstavila njihov program in trenutno akcijo – zbiranje sredstev za pomoč pri zdravljenju malega Urbana.    

Prireditev je potekala v prijetnem vzdušju, ob kramljanju obiskovalcev in članov kluba, mimoidoči in člani so zbrali tudi nekaj sredstev za Palčico Pomagalčico. Upravi centra E.Leclerc smo se kot pokrovitelju srečanja zahvalili za gostoljubnost s skromnim darilom.

V popoldanskem času so se nekateri člani na hipodromu Vrbljene pomerili v točnosti vožnji na čas. Med desetimi avtomobilisti so se izkazali Mitja Ficko 0,08 sek., Tomaž Mostar 0,28 sek., Bernard Brišnik 0,51 sek.

Med motoristi so se uvrstili Janez Penčur 0,30 sek., Janez Kraškovic 0,62 sek. in Jernej Goršič 1,22 sek. Morda je nastopil trenutek, da se naši člani udeležijo tekmovanja za Prvenstvo Zveze SVS. Važno je sodelovati, še lepše je gledati pokal v vitrini.

Na deževni 17. september smo se tradicionalno podali na »romanje« v Slovensko Bistrico, na Sejem starodobnikov, delov in opreme. Bilo je precej hladno, nataknili smo kape na glavo, da nas ni zeblo v noge in se sprehodili po razstavnem prostoru. Bilo je precej manj ponudnikov kot običajno, nekaj pa se je le našlo.    

Kmalu po 11. uri smo se namenili proti Varaždinu. Vreme je vreme, ne glede na to ali je sonce ali dež. A na hrvaški strani ni padal dež, nego kiša.

Varaždin je mesto na severozahodu Hrvaške, nahaja se ob bregovih reke Drave. Za slovenskega turista je idealna izletniška točka. Varaždin je živahno zgodovinsko mesto s čudovito arhitekturo, kulturno in gastronomsko bogato, je mesto baroka, glasbe in cvetja s sproščenim življenjskim slogom, dolgčasa ne pozna, je mesto, v katerem spijo angeli.

Tokrat nas je zanimala le dvoriščna hišica varaždinskega Texasa, na kateri je napis Muzejska zbirka oldtimera i  stare tehnike Varaždin, Otona Župančića 4. Ta zasebni muzej je v letu 2018 odprl poznan hrvaški zbiratelj in restavrator, prof. Živko Skuhala, akademski slikar. V njegovi zbirki »nema čega nema«. Večino je zbral s pomočjo pajdašev (prijateljev).  

Vležnuli (vstopili) smo v razstavne prostore enonadstropne hiše. Živko Skuhala je v 30 letih zbral in obnovil veliko število unikatnih motorjev, mopedov, skuterjev, »beciklinov« ter različnih strojev in orodij od motornih črpalk, stabilnih motorjev ter malih kmetijskih strojev. 

Živko Skuhala, sin mehanika, je z mehaniko in motornimi vozili povezan že od malih nog. Leta 1982 je ustanovil prvi Moto klub Varaždin, nato BMW Moto klub Jugoslavije in Oldimer klub Varaždin, katerega predsednik je bil.      

Posebno je ponosen na kompletno zbirko motornih koles in motorjev Tvornice motora Zagreb – TMZ. Zanimanje za TMZ se je začelo po naključju. Našel je razstavljen BMW 750, za katerega se je izkazalo, da je TMZ-jev, zagrebška ročno izdelana kopija BMW R71 (predvojni model iz obdobja 1938-1941). Velika zbirka motorjev, koles in druge stare opreme ga je napeljala na razmišljanje o muzeju. Logično zaporedje je bilo pisanje knjige Tvornica motora Zagreb 1947-1963. Knjiga je rezultat avtorjevega dolgoletnega zbiranja motorjev in dokumentacije v zvezi s TMZ.   

TMZ je leta 1948 nastala iz majhne delavnice. Zanesenjaki z inženirjem Rudolfom Fizirjem so imeli le ročno orodje, s katerim so izdelali prvi štiri prototipe, kopije predvojnega motocikla BMW s 750 ccm. Oblast je to »domače« delo predstavila javnosti na prvomajski paradi 1948.   

Po opustitvi proizvodnje večjih motociklov je TMZ leta 1957 sklenila licenčno pogodbo za proizvodnjo mopeda TMZ 50 SL, ki je bil zanesljiv, cenovno ugoden, dvohitrostni izdelek. Dve leti kasneje so predstavili lasten izdelek Švrća s tremi brzinami. Moped 50 SL je resno konkuriral Tomosovemu Colibriju, Švrća pa je bil trn v peti Tomosovemu Galebu in Primi iz Pretisa.   

Med najljubšimi Živkovimi starodobniki je najdražji bicikel na svetu, rdeči lepotec iz steklene plastike – Spacelander. Ime mu pristaja, je elegantih linij, zares vesoljski. Živko: »Star je 60 let, cena 350 tisoč kun. Ne dam ga!« 

Živko Skuhala ni nikoli imel novega kolesa ali avtomobila, vedno je prevladovala želja po starem.

Ženi Davorki je motorjev in biciklov preko glave: »Ajde, to mu je ljubav, zasitit će se. Ali jok, to još traje i nakon 38 godina braka. Bili smo jako mladi kad smo prvi put pali s motora. Odklizala sam po asfaltu, motor se otkotrljao naprijed. Jasno da je prvo otišao do motora, on se trebao oženiti s motorima.«

Dan smo dodobra izkoristili še z obiskom Krapine, ki je v letu 2017 postala bogatejša za muzej starodobnikov. Antun Presečki, najbolj poznan, a tudi najbogatejši zagorski podjetnik je odprl Muzej oldtimera Presečki.   

Muzej je plod zbiranja starodobnih vozil iz 50-ih do 70-ih let 20. stoletja. Zbirko sestavlja preko 60 avtomobilov, 100 motociklov ter nekaj avtobusov, več biciklov ter množica fotografij, časopisov, knjig, plakatov. Tu se uresničujejo sanje lastnika Antuna Presečki, saj že od mladosti ljubi vonj bencina.  

Cilj muzeja je, da se predstavi kot moderna muzejska institucija, prepoznavna tudi izven meja Hrvatske. V muzeju se opravljajo dejavnosti razstave, prodaje in izobraževanja, kajti današnji tehnološki napredek je tako velik, da ličarji in avtomehaniki potrebujejo vedno več znanj iz izkušenj.

Med znamenitostmi Krapine je Muzej krapinskih neandertalcev. Krapinski prazgodovinski človek – Homo sapiens neanderthalensis je bil odkrit leta 1899, ko so se na hribu Hušnjakovo začele geološke in paleontološke raziskave. V nahajališčih peščenjaka 8 m globoke jame je bilo najdeno kar 900 človeških fosilnih kosti izpred 125 tisoč let.

Biti v Zagorju in ne poskusiti štrukljev bi bil greh. Priznamo, smo grešili, na bencinski pumpi  sendviče kupili.

Ana Pia Debeljak
Foto: Jan Kikelj