Kontakt
OLD TIMER CLUB ŠKOFLJICA
Šmarska cesta 3
1291 Škofljica
| Matična številka: | 5937671000 |
| Davčna številka: | SI 14155O36 |
| Številka računa: | SI56 0205 8001 6284 593 |
| Predsednik: | Franc Gruden Dolenjska cesta 457 gruden.franc gmail.com 1291 Škofljica tel. 051-374-330 |
| Podpredsednik: | Rok Treven |
| Podpredsednica: | Ana Pia Debeljak |
| Tajnik: | Vili Ferjan |
| Blagajnik: | Mira Kolbe |
| Tehnični komisar | |
| za avtomobile: | Franc Gruden |
| za motorna kolesa: | Stane Malovrh |
- aprila 2022 je bilo izvoljeno novo vodstvo kluba.
| Predsednik | Franc Gruden |
| Podpredsednik | Rok Treven |
| Podpredsednica | Ana Pia Debeljak |
| Tajnik | Vili Ferjan |
| Blagajnik | Brane Šnajdar |
| Nadzorni odbor | Anton Zalar |
| Aleš Hrovat | |
| Emil Sladič | |
| Disciplinska komisija | Tomaž Mostar |
| Jože Sašek | |
| Franci Meden | |
| Izvršni odbor | Franc Gruden |
| Stane Malovrh | |
| Ana Pia Debeljak | |
| Tone Gradišar | |
| Emil Sladič | |
| Brane Šnajdar | |
| Franc Drobnič | |
| Jože Nosan | |
| Miran Vrbinc | |
| Jože Sašek | |
| Franc Meden | |
| Tomaž Mostar | |
| Tine Režek | |
| Rok Treven | |
| Filip Filipidis | |
| Igor Kurent | |
| Jože Petrič | |
| Organizator obiskov sejmov: | Brane Šnajdar |
| Predstavnik kluba v Zvezi SVS: | Tomaž Mostar |
| Predstavnik tehničnih komisarjev v Zvezi SVS: | Stane Malovrh |
Sestanki članov kluba so vsako prvo sredo v mesecu ob 19. uri v prostorih občine Škofljica, Šmarska cesta 3.
USTANOVITEV KLUBA
OTC Škofljica je bil ustanovljen 29. septembra 1995 v Gostilni pri Špančku. Ustanovila ga je deseterica domačinov iz Škofljice, ki so vsak v svojih garažah namenjali ves prosti čas »starim kripam«, sokrajani so se jim včasih posmehovali. Ustanovni člani kluba so: Franc, Robert in Davor Furlan, Metod Kavšek, Stanislav Zavodnik, Miroslav Globočnik, Marjan Čučkin, Anton Zalar ter Gregor in Franc Gruden. Na ustanovnem sestanku je bil sprejet statut. Za predsednika je bi imenovan Franc Gruden, za sekretarja Robert Furlan, za blagajnika Metod Kavšek. Imenovani so bili člani upravnega in nadzornega odbora in člani disciplinske komisije. Društvo ima svoj znak okrogle oblike s simboloma avtomobila in motornega kolesa ter s ciljno zastavo.
Člani so se združili zaradi ohranjanja tehnične dediščine. Tehnična dediščina nekega naroda je enako pomembna kot podedovane naravne in kulturne vrednote. Tudi iz starodobnih vozil lahko sklepamo o gospodarski usmerjenosti in razvitosti, o socialnem položaju tedanje družbe.
DOBILI SMO DRUŠTVENI PRAPOR
- februarja 2003 so se v prostorih Hotela Grandvid zbrali člani kluba na rednem občnem zboru. Med najpomembnejšimi dogodki je bilo razvitje društvene svečane praporske zastave z znakom. Rumena barva simbilizira sonce, svobodo in zlato. Ko rumeno primerjamo s soncem, nam simbolizira svetlobo, vedrino in optimizem. Pomembna lastnost rumene barve je njena komunikativnost. Rumena barva velja tudi za barvo zrelosti. Tudi ljubitelji starodobnikov smo pokazali svojo zrelost z odločitvijo ohranjanja tehnične dediščine.
Znak društva je umeščen v sredino zastave. To je krog, v katerem sta avto in motor. Krog simbolizira popolnost, homogenost in odsotnost razločevanja in delitve. Krog predstavlja tudi čas. Najprej je preteklost, včeraj, nekaj kar je za nami in nas spremlja v sedanjost. Naša preteklost živi življenje v sedanjosti. Prihodnost nam ni zagotovljena, odslikavala bo našo sedanjost. V krogu se vidi tudi naše ohranjanje starodobnikov, krog predstalja stanje naše zavesti.
Praporsko zastavo sta razvila predsednik kluba Franc Gruden in župan Občine Škofljica Jože Jurkovič. Blagoslov je opravil gospod župnik Jože Tominc.
ČLANSTVO, SREDINI SESTANKI
V letu ustanovitve je bilo v članski imenik vpisanik samo 10 ustanovnih članov. Do prvega srečanja, do 25. maja 1996 se je v klub včlanilo še 43 ljubiteljev starodobnikov, konec leta pa je klub štel že 106 članov. Zanimanje za vpis v OTC Škofljica je preseglo vsa pričakovanja. Konec leta 1997 se je število že več kot podvojilo, vpisanih je bilo 247 članov, naslednje leto že 368, peto leto nas je bilo 463 in v letu 2000 se je številka ustavila pri zaporedni 540. V klub so se vpisovali vsi ljubitelji starodobnih vozil, ne glede na to, ali so imeli vozilo ali ne. Naslednje leto je število upadlo na 440. Sledil je trend upadanja, tako je bilo v klubu med letoma 2003 in 2009 v povprečju po 370 članov, do leta 2012 po 350 članov, v letu 2015 je bilo plačanih 298 članarin, z zaslužnimi člani nas je okoli 330.
Posebnost našega kluba so sredini članski sestanki. Člani se zbiramo vsako prvo in tretjo sredo v mesecu v prostorih Občine Škofljica. Na teh sestankih nas predsednik Gruden seznami z vsemi dogodki, ki se bodo zgodili, prekomentiramo vse udeležbe naših članov na srečanjih po Sloveniji in tudi izven naših meja. Seznanjeni smo z novostmi na področju predpisov, ki se tičejo starodobnih vozil, pogovarjamo se o restavriranju. Član Miran Stanovnik je iz prve roke predstavil pasti, ki preživijo tekmovalcem na vzdržljivostnem reliju Pariz-Dakar. Miha Šalehar nam je v elektronski obliki predstavil knjigo BSA.
V vseh letih delovanja smo se zbrali najmanj petstokrat, dopust si vzamemo v juliju in avgustu. V prvih petih letih je bila udeležba nekje med 30 in 45 člani, potem je narasla na 50 do 60 članov, zadnja leta je prisotnost večja, tja do 70. Okrog 90 pa se nas zbere na zadnjem sestanku v decembru, kjer se s prigrizkom in »cvečkom« poslovimo od starega leta.
VSESLOVENSKA SREČANJA V MAJU
Najpomembnejše prireditve našega kluba so Vseslovenska srečanja ljubiteljev veteranskih vozil, ki jih organiziramo zadnjo soboto v maju. Za prvo srečanje je bilo treba zaorati ledino tudi pri oblikovanju oz. grafični zasnovi vabil, plakatov, startne zastave, priznanj, nalepk, tablic, potovalnega zemljevida, startno-ciljnega transparenta ter oblikovanju in pripravi besedil za katalog in pri izdelavi klubskih zastav. Ta dela je z izredno natančnostjo opravil Iztok Lipovšek.
Vsako leto izpeljemo promocijsko vožnjo v dolžini od 60 do 75 km. Namen te prireditve je, da čim večjemu številu občanov prikažemo tehnično bogastvo in jim prebudimo nostalgijo za preteklostjo. Želja je, v slehernem izmed njih, prebuditi razmišljanje o nujnosti tehnične dediščine. Na zahodu bogati petičneži zavrženo vozilo odpeljejo v specializirano restavratorsko delavnico in se z zloščenim lepotcem odpeljejo. Naši člani in vsi slovenski ljubitelji pa sami obvladajo ves delovni proces restavriranja.
Prvo srečanje se je pripravljajo v upanju na udeležbo 30 voznikov. A srečanje se je obrnilo tako, da se je 25. maja 1996 na ploščadi pred Osnovno šolo Škofljica zbralo 105 udeležencev iz vse Slovenije, Hrvaške in Italije. Na ogled je bila tudi motorna brizgalna, letnik 1913, iz PGD Škofljica.
Obiskovalci so nas presenetili. Prišli so krajani Škofljice in ljubitelji starodobnikov iz bližnje in dalnje okolice. Dosegli smo, kar si niti v sanjah nismo upali pričakovati. V medijih so deževale pohvale, udeleženci so pošiljali pisne zahvale. Najbolj smo bili veseli, da so nas sprejeli sokrajani, nismo bili več deležni posmeha, spoznali so našo ljubezen do starega pleha, do tehnične dediščine.
Po enajsti uri so se vozila razporedila v kolono in naš muzej na kolesih se je odpravil na prvo turistično vožnjo do naselja Šmarje-Sap, do Grosuplja, Vidma, Rašice in Turjaka, od koder smo se spustili do cilja na Škofljici. Deležni smo bili navdušenja in pozdravov, odzvali smo se s hupanjem. Udeleženci so prejeli spominske zahvale, srečanje se je prevesilo v družabni dogodek.
Za prvo srečanje je bil izdan katalog vozil, ki so v lasti članov OTC. Do 25. maja 1996 je klub štel 53 članov, v katalogu je predstavljenih 46 vozil. V njem je predsednik Franc Gruden napisal članek z naslovom: ODNOS DO TEHNIČNE DEDIŠČINE ZRCALI NAŠ ODNOS DO VREDNOT SODOBNEGA ŽIVLJENJA. Med drugim preberemo: »Časi, ko je s podstrešij mnogih meščanskih in kmečkih hiš marsikaj romalo na odpade niso ravno daleč. Marsikaj, kar bi sodilo v narodovo bogastvo, je za vekomaj končalo pod kupi komunalnih odpadkov velikih smetišč in na divjih odlagališčih. V slehernem starem predmetu je bogata zgodovina, ki nam, in bo našim zanamcem, verna in nazorna podoba načina življenja nekega obodbja. Tudi razvoj prevoznih sredstev je prinesel v zgodovino človeštva kar nekaj revolucij. Preteklost, bolj ali manj odmaknjena, je popkovina sleherne generacije. Predmeti so dokumenti preteklosti. Z njimi moramo spoštljivo ravnati. Skupaj, samo skupaj nam bo uspelo iz pozabe in uničenja rešiti našo skupno preteklost. Storimo to sedaj. Jutri je lahko že prepozno!«
Ob zaključku leta je Iztok Lipovšek strnil dogajanje v klubu z naslednjimi besedami: »Leto 1996 je med ljubitelji veteranskih vozil v Sloveniji minilo v znamenju meteorskega vzpona najmlajšega kluba – Oldtimer cluba Škofljica. Delavnost velike večine članov in ne le peščice, izjemno tovarištvo, predvsem pa popolna enakopravnost prav vseh članov, so tisti razlogi, ki ljubitelje starih vozil vlečejo na Škofljico. Prijetno je spoznanje, da je skupina zanesenjakov v pičlem letu z zagnanim in strokovnim delom dosegla tolikšen ugled. Način dela in pristop k organizaciji na način »a la Škofljica« je postal v letu 1996 »model« za vse prireditelje v Sloveniji.«
Naslednje leto se je število podvojilo, na prireditvenem prostoru pred Domom krajanov na Škofljici se je zbralo 117 motoristov in 85 avtomobilistov. Karavana starodobnikov se je podala do Ljubljane, meščani so navdušeno mahali. Isti dan smo se predstavili tudi krajanom Grosuplja, Vidma, Turjaka.
Na 10. Vseslovenskem srečanju ljubiteljev starodobnih vozil je župan Občine Škofljica in član društva, dr. Jože Jurkovič nagovoril prisotne: »Letošnje srečanje bo še posebej prijetno. Spomnili se bomo skromnih, a zelo zagnanih začetkov našega delovanja, kakor tudi nadalnje rasti v desetih letih. Številne prireditve, ki so združevale in povečevale prijateljevanje med nami, so ponesle po vsej Sloveniji in tudi čez njene meje ime društva in z njim naših krajev in občine. Za vse to se moramo zahvaliti društvu, posebej g. Franciju Grudnu z vsemi ožjimi sodelavci. Lahko smo ponosni, da se je društvo tako razširilo in s svojim kvalitetnim delom postalo vzor drugim. Naj bo naše letošnje druženje prijetno in koristno, da bo odmevalo v naslednje desetletje!«
Naj napišemo še kratek povzetek misli Iztoka Lipovška: »Ko me je ducat ustanoviteljev OTC Škofljica pred dobrim desetletjem povabilo z besedami: »Mi bi se pa nekaj šli« in v nadaljevanju pristavili, da si želijo moje pomoči v vsebinski zasnovi tega, kar bi se oni želeli iti, sem bil v precepu. O starih vozilih nisem vedel kaj prida.
Kako zasnovati prireditev, da ji bomo že na samem začetku vcepili nastavke tradicije, da se bo iz leta v leto nadgrajevala, razvijala, bila drugačna od drugih. Nenehno me je spremljala misel, da mora biti to prireditev, ki bo zaznamovala kraj, ki mu bo zagotovila novo prepoznavnost v državi. Kajti sloves Škofljice dotlej ni segal dlje od pesmi Janija Kovačiča in je krepko pačil resnično podobo kraja. Na drugem sestanku z vodstvom kluba sem malce v strahu razdelil nekaj listov z nekakšno vsebinsko zasnovo prireditve. Bila je drzna. Zastavljeni so bili visoki cilji, tako neznačilni za skromno okolje. Na listih je bilo zapisano, da naj bi prireditev na Škofljici v sila kratkem času postala ena največjih in najodmevnejših prireditev starodobnikov v Sloveniji.
S tvornim vključevanjem znanj iz izkušenj posameznikov je bil cilj dosežen veliko hitreje kot je bilo načrtovano. Desetine marljivih klubskih delavcev je pripeljalo prireditev na raven, ki postavlja nekatera kakovostna merila za vsa sorodna srečanja ljubiteljev starodobnikov v Sloveniji.
Radosti me, da množičnost, tako udeležencev kakor obiskovalcev prireditve dokazuje, da se je odnos do tehnične in zgodovinske dediščine zelo spremenil. Ne bom zanikal, da mi je ljubo, da na Škofljici niti enega od srečanj nismo zaprli v lastne občinske plotove, ampak smo prav v vsako prireditev vključevali tudi sosednje lokalne skupnosti. Najglobje mi je v spominu ostalo leto, ko je karavana obiskala Ljubljano in povzročila popolno prometno zmedo od Križank do Magristrata. Toliko ljudi kot tedaj si starodobnikov v Sloveniji na eni prireditvi zanesljivo še ni ogledalo.
Ponosen sem, da so na prireditvi na Škofljici vsi udeleženci enakovredni in enakopravni. Vsi prejmejo spominske pokale in nikdar ni izbora med njimi po kategoriji »naj«.
Veseli me tudi spoznanje, da je prireditev na Škofljici spodbudila strokovnost pri ohranjanju starodobnikov in da je tudi množičnost društva na Škofljici povzročila, da je sedež slovenske Zveze starodobnikov na Škofljici. Neizmerno cenim delo vseh pri ustvarjanju vsakoletnega biltena prireditve, ki se po zasnovi krepko razlikuje od njemu podobnih publikacij. Vanj so vedno vključene tudi strokovne izobraževalne vsebine. A v publicistično dejavnost društva sodijo tudi bogati koledarji in zanimivi plakati. Tudi izobraževalni in unikatni v našem prostoru.
Na koncu, preden potegnem črto pod razmišljanjem, nekaj zagotovo vem: če takrat pred dobrim desetletjem ne bi bilo med ustanovitelji dovoj drznih članov, če v vseh teh letih ne bi v vse to s stotinami ur dela verjel in vsega povezoval ves čas kot predsednik Franc Gruden, če za njim ne bi bila kar številčna četa operativno izredno sposobnih članov, ki domala neopazno vodijo organizacijo te velike prireditve, bi se vse zamisli končale že po prvem letu in teh spominov ne bi mogel obuditi. Nekaj pa mora ostati tudi za zapis ob 20. Vseslovenskem srečanju ljubiteljev starodobnikov na Škofljici.« Iztok Lipovšek 20. srečanja ni dočakal. Poslovil se je v septembru 2011.
Število udeležencev Vseslovenskega srečanja je naraščalo vsako leto. 362 jih čez startno črto zapeljalo 20. maja 2006. Pod je mimo Iga vodila do hipodroma Vrbljene, kjer so krajani pripravili krajši kulturni program in pogostitev. Po barjanskih cestah smo se zapeljali do Tomišlja in Borovnice ter Bistre. Ogledali smo si stalne zbirke v Tehniškem muzeju Slovenije. Največjo razstavno površino namenjajo zbirkam cestnih vozil. Ustavili smo se tudi pri Avtocentru Špan na Brezovici.
Po letu 2006 se je udeležba na Vseslovenskih srečanjih nekoliko zmanjšala, na pot se je podalo do 300 udeležencev. Najslabša udeležba je bila leta 2013. Preko startne črte je zapeljalo 135 vozil, 86 članov in 49 gostov. Pot je vodila mimo Grosuplja, Turjaka do Vrbljenj, kjer se je pozdravu pridružil Janez Cimperman, župan Občine Ig, z besedami: »Danes na Igu sije sonce, čeprav rosi izpod neba. Sonce ste ljudje, ki zaupate vase in v svoje poslanstvo, v starodobništvo, samo ljudje so lahko polni svetlobe in sonca!« Ta dan je bilo za nami 52 km poti, z lužami v kotanjah. Pokali, prejeti na 25. maj 2013, nas bodo spominjali na polnoletnost, dopolnili smo 18 let. Pri teh letih dež ne moti, veš, da si na pravi sončni poti.
- maj 2015. Pomemben dan za naš klub. Pripravljali smo se na 20. Vseslovensko srečanje ljubiteljev starodobnih vozil. V petek je lilo kot iz škafa, v soboto so se dežne kaplje odbijale od naših rumenih oldtimerskih dežnikov. Udeležba skromna, 106 članov in 32 gostov.
Predsednik Franc Gruden je vsem zaželel dobrodošlico in se zahvalil vsem, ki so vsa ta leta verjeli v »naš projekt«, katerega cil je združevanje ljubiteljev tehnične kulture. Brez klubskih zanesenjakov te prireditve ne bi bilo. Zahvala redarjem, ki so vsa leta skrbeli, da smo varno prepeljali pot od starta do cilja na Škofljici.
Pozdravu se je pridružil Dalibor Ružić, predsednik srbske Zveze starodobnikov in čestital k jubileju OTC Škofljica.
Župan Občine Škofljica, Ivan Jordan, je pozdravil prijatelje iz Srbije, župane iz sosednjih občin, vse udeležence in obiskovalce. Zahvalil se je predsedniku Francu Grudnu za njegovo prizadevanje in delo v klubu, ki je poneslo ime Škofljice po Sloveniji in preko meja. Zaželel je prijetno druženje in ponovno snidenje ob letu osorej, ob lepem sončnem vremenu.
Z našimi promocijskimi vožnjami smo se predstavili mnogim, med drugim krajanom Višnje Gore (zgodba o višnjanskem zlatem polžu), Ivančne Gorice (tu nam je bilo prijetno domače), Muljave (od srca smo se nasmejali Krjavlju), Dobrepolju (France in Tone Kralj, brata, slikarja in kiparja), Brezovice (Avtocenter Špan), Rašica (rojstni kraj Primoža Trubarja). Na vseh prireditvah smo se večkrat ustavili. Udeleženci so se odžejali, motorji ohladili, privabili smo večje množice krajanov.
Na začetku vsakega srečanja vsi udeleženci prejmejo spominske tablice in do leta 2009 glasilo Veteran. Leta 2000 je glasilo dobilo ime Starodobnik. Starodobnik je tradicionalni spremljevalec prireditve. V njem so strokovni članki, zanimivosti iz polpretekle zgodovine motociklizma in avtomobilizma, sestavki o priljubljenih znamkah vozil, ki jih z veseljem pripravljajo člani.
Namen Vseslovenskih srečanj je druženje in ne tekmovanje, zato na koncu prejmejo spominski pokal vsi udeleženci. Na srečanju se kakor niti tkejo vezi prijateljstva med ljubitelji stare tehnike. Prva leta so prevladovala motorna kolesa, po letu 2004 pa je bilo vse več avtomobilov, tudi takšnih s častitljivo starostjo.
Na srečanjih je bilo v pogovorih slišati: »Srečanje je zelo v redu, vedno več je videti, vedno več je novih starih avtomobilov!« »To so avti, da se ti skocka!« »To ni več konjiček, to je moje življenje!« »Ja, to so bili zlati časi!« Pohvalimo se lahko tudi s tem, da so naša srečanja spremljali tudi mediji. S tem smo bili predstavljeni širokim množicam bralcev in TV gledalcev.
Da so prireditve vedno uspele, gre zahvala celotni pripravljali ekipi pod vodstvom predsednika, redarjem, voznikom vodnikom ter vsem sponzorjem in donatorjem. Vsem je ob koncu prireditve izročena posebna zahvala za sodelovanje.
JESENSKA SREČANJA
Jesensko srečanje je klubska prireditev, zadnja skupna vožnja za zaključek sezone. To so krajše poti, v začetku delovanja kluba največkrat začrtane po obronkih Ljubljanskega barja, ki so se končale s piknikom na Škofljici pri Piceriji Ona. Zapeljali smo se tudi do Grosuplja in Škocjana, drugič do člana Jožeta Nosana v Zgornji Dragi, naslednjič smo opazovali mehkobo dolenjskih gričev. Zapeljali smo se tudi preko nekdanjega zaprtega območja Kočevske Reke, naslednje leto le do Iškega Vintgarja. Zavzeli smo tudi umetno Volčje jezero na Blokah, Višnjo goro in 12. septembra 2015 Krvavo Peč, kjer smo v Lojzovem teatru spoznali zgodovino te vasi. Za krajši kulturni program je poskrbel predsednik KUD Primož Trubar, Matjaž Gruden.
Za zaključek sezone v letu 2016 nam je predsednik pripavil presenečenje. Gremo v neznano, a peljali smo se do Rašice, ne na Trubarjevo domačijo, temveč k našemu članu Jožetu Zalarju. Število njegovih starodobnikov se giblje nekje med 100 in 120 primerki. Prvih srečanj se je udeleževalo od 45 do 110 članov, kasneje nas je bilo večinoma od 140 do 155.
TEHNIČNI KOMISARJI, PREGLED VOZIL
Leta 2002 smo v skladu s pravilnikom Zveze in pravilnikom FIVA v našem klubu pridobili štiri tehnične komisarje s strokovnim izpitom za pregled vozil. Licenco za pregled motorjev sta pridobila Stane Malovrh in Bogdan Knavs, za ostala vozila Anton Okoren in Franc Gruden. V tem letu je bilo pregledanih 55 vozil, vsa so ustrezala kriterijem za pridobitev certifikata o originalnosti vozila. Do konca leta 2015 je bilo pridobljenih 792 certifikatov.
V letu 2002 je bila ustanovljena tudi športna komisija v sestavi: Mihael Gusti Jamnik, Jože Sašek in Franc Gruden.
AŠ TEKMOVANJE, TOČNOST
Za tekmovanje starodobnikov v okviru AŠ 2005 je pogoj vsaj deset voznikov, leta 2007 jih je bilo zbranih dovolj. Ustanovljena je bila komisija pri AŠ 2005. Prvi člani so bili: Urban A. Demšar, Branko Lukman, Ciril Omahen, Franci Žunko, Dušan Klopčič. Naslednje leto, v letu 2008 je bila opravljena prva preizkušnja na letališču v Cerkljah. V tem času so vsi takratni vozniki tekmovali za Zvezo SVS kot člani kluba Škofljica. Naši tekmovalci se vsa leta uvrščajo na najvišje stopničke.
SEJMI DOMA IN V TUJINI
Že v letu 1997 je zaživel tehnični sejem, vsako prvo soboto v mesecu, od maja do oktobra, ob Gostilni pri Špančku. Tehnični sejem je organiziran tudi na vsakoletnem Vseslovenskem srečanju. Med domačimi se najraje udeležujemo jesenskih sejmov v Slovenski Bistrici, popoldanski čas zapolnimo z ogledom muzejev in drugih znamenitosti v okoliških krajih. V letu 2014 je klub v sodelovanju s podjetjem Prit d.o.o ponovno organiziral sejem starodobnih vozil in opreme v Ljubljani. Sejemska prireditev je v mesecu maju in oktobru, zanimanja je vedno več.
Leta 1996 smo se podali tudi v tujino. Obiskali smo sejme starodobnikov in opreme v Padovi, Rosenheimu in Münchnu. Naslednje leto smo obiskali še Imolo in Regie Emilio ter Zagreb. Odziv za obisk sejmov je bil izreden, vedno po dva avtobusa. Po letu 2012 je zanimanje za sejme v tujini uplahnilo. Morda zato, ker so naši starodobniki že precej obnovljeni, za nove projekte pa je manj denarja. Pot v tujino je bila adrenalinska. Nad robo smo v avtobusu stiskali kolena, za vsak slučaj. Od leta 2004 prehod preko meje poteka tekoče, pa še rezervni deli se naročajo kar po spletu.
SODELOVANJA NA STARODOBNIŠKIH IN DRUGIH PRIREDITVAH
Tudi zimski čas je čas srečanj ljubiteljev starodobnih vozil. Beležimo redno udeležbo na Zimskem rallyu za klasične motocikle Kras. Na 10. rallyu so OTC Škofljica predstavljali Albin Šturm, Emil Sladič in Janez Benčina. Leta 2010 sta Albin Šturm in Emil Sladič prejela srebno značko za desetletno udeležbo.
Dirke na Ljubelju imajo bogato zgodovino. Prva motoristična dirka je bila organizirana 23. avgusta 1931, druga sv. vojna je dirke prekinila. Za obnovo dirk je bil prizadeven tržiški dirkač Mirko Hrast – Grča. Sedaj dirke prirejajo v njegov spomin – Hrastov memorial. V velikem slogu nas je na dirki leta 2003 zastopal Albin Šturm, v letu 2006 smo navijali za Albina Šturma, Janeza Božiča in Stanka Korošca. Izpustili nismo nobene dirke, člani-navijači smo se vsako leto zapeljali na Ljubelj z avtobusom.
Leta 2000 razstava starodobnikov na mogočnem gradu Turjak in s tem smo obeležili 5. obletnico delovanja kluba.
Leta 2003 je tovarna BMW praznovala 80 let od predstavitve prvega motocikla. Ob tej priložnosti smo razstavljali naše starodobnike v Železniškem muzeju v Ljubljani. V muzeju smo se ponovno zbrali v oktobru 2005 ob desetem letu uspešnega dela. Pod vodstvom ravnatelja muzeja g. Mladena Bogića smo spoznali delovanje železnice.
Septembra 2008 smo bili z starodobnikom Ford T 1911 zanimiva atrakcija na Gospodarskem razstavišču na 2. Festivalu starodobnih vozil »Codelli«. 3. Festival v naslednjem letu je zaznamovala 50. letnice kultne znamke avtomobila Mini. Naše lepotce je razstavljalo 10 članov. Rdeča nit 4. Festivala leta 2010 je bila v znamenju okroglih obletnic: 100. obletnice avtomobilske znamke Alfa Romeo in 200. obletnice blagovne znamke Peugeot. Pridružili smo se jim tudi mi s svojo 15. obletnico.
Bili smo na otvoritvi spominskega muzeja znanemu speedwayistu Mateju Ferjanu, ki sta ga starša odprla na svojem domu na Lavrici 9. septembra 2012. Razstavljena so njegova priznanja in odličja iz celega sveta, ki jih je osvojih na dirkah v svojem kratkem življenju.
Na izboru Slovenije – Concours d`Elegance v letu 2012 je bilo za najlepše vozilo po ocenah obiskovalcev razglašeno vozilo Rolls-Royce, Wraith, letnik 1939 našega člana Saše Hrovata. Razstavljeno je bilo tudi vrhunsko obnovljeno vozilo članice Jelene Merkulin.
Leta 2014 je bilo za OTC Škofljica posebno zadovoljstvo zmagovalno mesto v kategoriji G, za Wolkswagen, tip Karmann Ghia, letnik 1971, člana Draga Mihaliča. Hrošč »v športni preobleki« je svojevrstna zgodba o uspehu. Iz našega kluba je bil na ocenjevanju tudi Mercedes-Benz 450 SL W 107, letnik 1978, lastnika Franca Debeljaka.
Na mednarodni razstavi starodobnikov Avto-Moto Klasika v Gornji Radgoni v aprilu 2015 je član Jože Zalar prejel priznanje za limuzino De Soto Royal, letnik 1934. Limuzina je bila po izboru obiskovalcev najatraktivnejše starodobno vozilo.
IZLETI
Nismo se družili samo na prireditvah s starodobnimi vozili. V jeseni leta 2007 smo bili povabljeni na prvo srečanje novoustanovljenega kluba oldtimerjev Buba (Hrošč) v Beogradu. Emil Sladič je na prireditvi v Slovenski Bistrici spoznal Marka Ilića in komunikacija je stekla. Pod Markovim vodstvom smo se napotili v privatni muzej starodobnikov v lasti Bratislava Petkovića. Pod vodstvom vodičke Dragane smo se sprehodili po Kalamegdanskem parku in Muzeju jugoslovanskega zrakoplovstva v Surčinu. Obiskali smo Spominski center oz. Muzej 25. maja in Hišo cvetja. Obvezen je bil tudi ogled veličastne pravoslavne cerkve sv. Save in pohajkovanje po Skadarliji.
V juniju leta 2008 nas je črna lepotica 33-037 zapeljala po železniških tirih nazaj v stare čase. 246 potnikov se je z muzejskim vlakom zapeljalo po Bohinjski progi, ki je izvrsten tehnični spomenik. Izstopna postaja je bila Most na Soči. Dobro uro smo preživeli na ladjici Lucija na umetnem akumulacijskem jezeru. Obiskali smo tudi Mali muzej soške fronte – Tolminsko mostišče.
- aprila 2011 smo ponovno osvojili Beograd. Srbski kolegi so imeli svoj zbor pri prometni fakulteti, katerega sta se udeležila Urban A. Demšar, predsednik Zveze SVS in Slavko Pislak kot tehnični komisar Zveze. Tokrat smo se z vodičko Dragano najprej podali na Avalo, ki je izredno lepa sprehajalna pot. Na Avali je bil postavljen 203 m visok televizijski stolp. Eden izmed izstrelkov Natovih letal je 29. aprila 1999 zadeč betonsko nogo stolpa, štiri tisoč ton težka konstrukcija je zgrmela v globino. Postavljen je nov stolp, na višini 123 je razgledna plošča. Ponovno smo bili v Hramu sv. Save, v kateri je prostora za 16 tisoč vernikov. Z ladjo smo se zapeljali po Savi. Naslednji dan smo se ustavili v Kovilju in ogledali samostan.
V Novem Sadu smo si privoščili kosilo na gostinski ladji Vagabundus, drago vino iz bližnje Fruške gore nas je bolj streznilo kot opilo. Pod vodstvom Zorana smo si iz dvonastropnega angleškega avtobusa Road Master, letnik 1959, ogledali mesto ter se ustavili pred mogočno Petrovaradinsko trdnjavo.
Julija 2012 smo spoznali lepote BiH, države na Balkanskem polotoku. V Sarajevu smo si v 35. nadstropju nebotičnika Avaz twist tower, na 150 metrih višine, privoščili skodelico kave. Ustavili smo se v Jablanici, znani iz 2. sv. vojne po bitki na Neretvi. Mostar je turistični raj, mesto sonca, zelenja in cvetja z mediteransko klimo. Znameniti most so gradili v letih 1557 do 1566, stal je 300 tisoč srebrnikov. V letu 1993 ga je uničila vojska bosansko-hercegovskih Hrvatov. Pod pokroviteljstvom Unesca je bila obnova končana leta 2004. Tekmovanja v skokih z mostu so tradicija, skakalci skačejo v stilu, imenovanem skok lastovke.
Spoznali smo zanimivosti turške hiše, po številnih stopnicah smo se povzpeli do minareta v džamiji, nekaj časa smo namenili tudi kujundžiluku, stari čaršiji.
ZBORNIK
Na jubilejnem 20. jesenskem srečanju je 12. septembra 2015 zagledal luč sveta naš klubski zbornik – Preteklost je naša prihodnost, z opisom dogodkov dvajsetih let. Izpolnila se je želja našega predsednika Franca Grudna, želja strniti društvena dogajanja v zborniku. Prvikrat je to omenil leta 2013, ob polnoletnosti kluba.
Zbornik je publikacija s prispevki več avtorjev, vsak članek je zanimiv prispevek k zgodovini. Seznanja nas z večino dogajanj v klubu in s posameznimi spoznanji članov. Nastajal je s sodelovanjem velike večine članov. Kar 181 se jih je odzvalo povabilu. Sprva so se nekoliko obotavljali, nato so se opogumili in od sredine februarja do konca julija je nastajal zbornik, v katerem so garažirani starodobniki članov, ki nam dajo vedeti, kakšno je bilo potovanje v preteklosti. Člani niso vešči le vihtenja kleparskega kladiva, vešči so tudi peresa, ki gladko steče po papirju ob opisovanju priljubljenih vozil. Večino prispevkov so napisali sami, potrebovali so le vzpodbudo. Napisani so v pogovornem jeziku. Naš zbornik ni neko znanstveno delo, je le odraz spoštovanja do tehnične dediščine. Ana Pia Debeljak je bila dobro zasuta tudi z arhivskim gradivom, predsednik Franc Gruden ga je dostavil v sedmih gajbicah.
V prvem delu zbornika se predstavi klub. Odločili smo se za opis posameznega leta. Nekaj besed smo namenili občnemu zboru, večji poudarek je bil dan Vseslovenskim srečanjem. Dotaknili smo se jesenskega srečanja in biltenu Starodobnik ter statistiki prireditev, ki so jih obiskali naši člani. V drugem delu so po abecednem redu razvščeni člani in njihovi prispeveki, nekateri vozila predstavljajo samo s fotografijami.
Naš zbornik je precej obširen, saj je tudi naš klub med največjimi v Sloveniji in dejaven v Zvezi SVS. Obsega 365 strani s 1225 fotografijami in dokumenti. Zbornik je nastal zaradi skupnega interesa članov v želji po ohranjanju naše premične dediščine.
Naše jesensko srečanje sovpada z občinskim praznikom. Ob 20. obletnici Občine Škofljica je klub občanom Škofljice v njihovem parku postavil skulpturo velikega škurha, ki je našel svoje mesto v občinskem grbu. S tem se OTC Škofljica zahvaljuje občini za pomoč pri delovanju kljuba in organizaciji odmevnih škofljiških starodobniških srečanj.
Mnogo je bilo podjetij in posameznikov, ki so nam vedno pomagali. Zato se vsem njim zahvaljujemo. Verjeli so v naše delo in poslanstvo pri ohranjanju in negovanju dela narodnega bogastva – predmetov njegove tehnične kulture.
Zahvaljujemo se tudi Občini Škofljica, ki nam je v vseh letih stala ob strani in nas vzpodbujala. Na vsaki prireditvi udeležence in obiskovalce pozdravi njen župan. Do leta 2006 je to nalogo opravljal dr. Jože Jurkovič. Ob petem jubileju je med drugim dejal: »Dočakali smo leto 2000. Imenujemo ga sveto leto, leto sprave in miru, leto olimpijskih iger, in leto kulture. K življenjski kulturi je že v preteklosti veliko prispeval tudi tehnični razvoj. Zemeljska krogla postaja ljudem vse manjša. Negovanje tehnične dediščine ni le nostalgija, ampak poskus mladim rodovom ohraniti korenine, iz katerih nastaja dandanašnji in nov jutrišnji, vse bolj tehnični dan!«
V naslednjih štirih letih je lastnike zloščenih lepotcev in številne obiskovalce pozdravil župan Boštjan Rigler. Od leta 2011 je vodstvo Občine Škofljica zaupano Ivanu Jordanu, ki je tudi član OTC Škofljica od vsega začetka. Vedno poskrbi, da se Vseslovenskih srečanj udeležijo njegovi prijatelji, župani sosednjih občin in nekatere med njimi je navdušil za nakup starodobnega vozila.
OBČINSKO PRIZNANJE
V letu 2014 je predsednik OTC Škofljica Franc Gruden prejel visoko občinsko priznanje, plaketo Občine Škofljica. V obrazložitvi je med drugim zapisano: »Gospod Franc Gruden je od nastanka kluba odgovorna oseba in organizator prireditev. Med njimi je najodmevnejša vsakoletno Vseslovensko srečanje ljubiteljev starodobnih vozil na Škofljici, ki pomeni za samo občino veliko promocijo. Starodobna vozila so ga začela zanimati že v otroških letih, najprej motorji, v svojo zbirko je dodal še avtomobile in se s tem zapisal ohranjanju tehnične dediščine. Z vsem srcem je predan delu, s pozitivno energijo vodi največji klub in za to nesebično porabi veliko ur prostovoljnega dela.
Na svečani občinski proslavi 12. septembra 2015, ob 20. obletnici delovanja Občine Škofjica so bila podeljena priznanja posameznikom in skupnostim. Prejemnik županovega priznanja je bil tudi OTC Škofljica, za dvajsetletno vztrajno delovanje pri ohranjanju tehnične kulture.
TEKMOVANJE PEKING – PARIZ
V letu 2016 je potekalo po vrsti šesto tekmovanje Peking – Pariz od prvega v letu 1907. 107 voznikov starodobnih vozil iz 25 držav je startalo iz Pekinga 12. junija. Po 36 dneh in prevoženih 13.695 km je 98 vozil 17. julija doseglo cilj v francoski prestolnici.
Dirkači so letos prepotovali tudi Slovenijo v 30.,31. in 32, dnevu relija. Vstopili so 11. julija in prenočili v Mariboru. Naslednji dan so se na poligonu AMZS preizkusili v spretnostni vožnji, na Prešernovem trgu v Ljubljani jih je sprejel župan Zoran Janković. Tretji dan, 13. julija so startali izpred kristalne palače v BTC in se preko Kranjske gore odpeljali v Italijo.
- julija so udeleženci relija izvedli točnostno vožnjo na relaciji Mekinje nad Stično – Stična – Ivančna Gorica – Šmarje Sap – Škofljica – Ig – Iška vas – Gornji Ig. Na Gornjem Igu so jih pričakali člani OTC Škofljica, ki so se aktivno in zelo odgovorno vključili pri naslednji točnostni vožnji. Redarji, člani kljuba, so se odzvali v velikem številu in poskrbeli za zaporo cest.
Ob krajšem postanku smo člani OTC Škofljica udeležencem v znak pozornosti in kot promocijo kluba podelili spominske nalepke s klubskim znakom. Na nalepki je izpisan 11.636 km, ki so jih tekmovalci prevozili do Krima. Prejemniki so bili navdušeni, velika večina jo je takoj nalepila na avto. Predsednik Franc Gruden je predstavnikom organizatorja podelil 5 plaket z motivom iz nalepke za spomin na Slovenijo.
Žal je bila vožnja na odseku iz Gornjega Iga proti Krimu po 24. tekmovalcu zaradi nezgode prekinjena. Slovenski del je bil po mnenju organizatorja najtežji del celotne preizkušnje, vendar so bili vozniki starodobnikov na vsej poti najbolj zadovoljni prav v naši državi.
V društvu OTC Škofljica smo veseli, da smo lahko sodelovali pri organizaciji in izvedbi točnostne vožnje. Pogled na 100 starodobnikov iz 25 držav je nekaj, kar na domačem pragu doživiš lahko le malokrat.
Naslednje tekmovanje bo leta 2019. Želja našega predsednika Grudna je, da bi se pripravila točnostna vožnja iz Želimeljske doline, iz Podturjaka na Turjak. Ali lahko v letu 2019 ob sedmi ponovitvi relija dokažemo, da lahko Slovenec in avtomobil naredila karkoli in gresta kamorkoli?!
OBČNI ZBOR
Sliki tvorita koledar.
Sliki tvorita koledar.
Člani vsako leto pripravijo fotografije in voščilo za priljubljeni klubski koledar. V njem ne občudujemo le starodobna vozila, napisane so vse prireditve iz seznama Zveze SVS in seveda naše.
V februarju se zbere od 170 do 185 članov na občnem zboru, na katerem pregledamo dosežke preteklega leta in postavimo tekoče naloge, ki izhajajo iz dolgoročnega načrta. Poročila podajo predsednik Franc Gruden, blagajnik Brane Šnajdar in predsednik NO Anton Zalar. Občnega zbora se udeležuje tudi predsednik Zveze SVS Janez Uratnik, kakor tudi njegov predhodnik Urban A. Demšar. Vsako leto nekaj vzpodbudnih besed članom kluba nameni župan Občine Škofljica. Naš gost je bil tudi veleposlanik Republike Avstrije g. Ervin Kubesch.
1.februarja 2017 smo bili ponovno zbrani v Gostilni Strah. Vodstvu kluba je poteklo 4-letno mandatno obdobje. Podan je bil predlog za njegovo razrešitev. Le s težavo in omahujoče se je dvignilo nekaj rok. Člani so se začudeno, molče spogledovali. Predsednik Gruden je namreč preko celega leta člane opominjal, naj pripravijo predlog za novega predsednika, a kandidata za to funkcijo ni bilo. Dvignjenih rok za razrešitev je bilo premalo.
Delovni predsednik Emil Sladič je razložil pomen razrešitve in ponovno pozval k glasovanju. Tudi tokrat roke članov niso ubogale, šlo je za las. V naslednji točki je Emil Sladič podal predlog novega vodstva. Predsednik – Franc Gruden. V prostoru je završalo. Člani so zaploskali, začeli so vzklikati, na obraze se jim je vrnil nasmeh. Ponovno so dobili svojega predsednika, ki mu zaupajo že od leta 1995, od ustanovitve škofljiške legende, ustanovitve Oldtimer cluba.
Župan Ivan Jordan je v svojem govoru predlagal salomonsko rešitev: »Čez štiri leta najprej izvolite novo vodstvo, potem razrešite staro!« (Upoštevali bomo nasvet.)
