POTEPANJE PO DEŽELI DESETEGA BRATA

20. maja smo se zbrali pri Avto centru Žgajnar, kjer je bil start našega klubskega medobčinskega srečanja. Vremenska napoved ni bila obetavna, a smo kljub temu našteli 102 vozili, udeležencev je bilo nekoliko več. Prevladovali so seveda avtomobili. Zbrane sta nagovorila predsednik Franc Gruden in župan Ivan Jordan.

Vožnja je potekala iz Škofljice preko naselja Šmarje Sap do Grosuplja in proti Višnji Gori. Višnja Gora je eno izmed najbolj ohranjenih srednjeveških naselbin, pisni viri jo omenjajo že leta 1269. Cesar Friderik jo je leta 1444 razglasil za trg, 38 let kasneje je dobila mestne pravice. Imela je svoje sodišče, pozneje je postala sodni okraj, nato občina, danes je le krajevna skupnost. Pot se je nadaljevala proti Ivančni Gorici in Bojanjem Vrhu, našemu cilju.

Tu sta Anica in Štefan Nose junija, na pragu novega tisočletja, na vrhu hriba postavila kozolec toplar, značilnost slovenskega podeželja in arhitekture. Odločila sta se, da ohranita staro kmetijsko in obrtniško orodje, ki se je moralo umikati sodobni mehanizaciji. Ta izginjajoča slovenska dediščina je bila obsojena na propad.

Štefan se je lotil zbiranja starega kmečkega orodja že leta 1990, najprej v domači vasi, z Anico sta ga odkupovala po okoliških vaseh, mnogo stvari so ljudje prinesli sami, nastala je bogata etnološka zbirka. Na vprašanje koliko litrov sadolina porabi letno za vzdrževanje večinoma lesenih predmetov je kratko odgovoril: »170 litrov in 70 čopičev!« Koliko ur se porabi za restavriranje, pa ve vsak izmed ljubiteljev starodobnikov.

Pod kozolcem in ob njem razstavljata predmete in orodja, ki so jih naši predniki uporabljali pri delu na polju in v hlevu, predmete, ki so jih v črnih kuhinjah in pri drugih opravilih uporabljale gospodinje.

Zaradi pomanjkanja prostora sta v letu 2008 postavila še kaščo. Celotna zbirka je plod dolgotrajnega zbiranja in restavriranja, plod ljubezni do naše kulturne dediščine.

Zbirko sestavljajo: kmetijsko orodje – ralo, leseni in železni plugi, brane, prekopalniki, kose, grablje, kosilnica za konjsko vprego, cepci, ročna mlatilnica, reta, rešeta; obrtniško orodje – orodja za krojaštvo, čevljarstvo, mizarstvo, sadjarstvo, tesarstvo, kovaštvo; gospodinjski predmeti – lončena in litoželezna posoda, mlinčki za kavo, pinja, likalniki, košare, jerbasi in drugi predmeti – komati za vprego konj, enojni in dvojni jarmi, trlica za lan….

Skozi celotno zbirko, trenutno šteje 1570 eksponatov, se vrnemo v preteklost in občutimo, kako težko, a tudi lepo je bilo življenje na kmetijah še ne dolgo nazaj. Predmeti, ki so bili v uprabi od druge polovice 19. stoletja do začetka druge polovice 20. stoletja, so lep spomin na življenje naših prednikov. Zbirka je vredna ogleda in dodatna turistična zanimivost v občini Ivančna Gorica, ki nas vabi s sloganom Prijetno domače.

Pozdravil nas je naš član Janez Drobnič, predsednik Krajevne skupnosti Muljava. Predstavil je prijazno dolenjsko vasico, ki je in bo vedno ostala neločljivo povezana z imenom Josipa Jurčiča. Zaželel nam je dobro počutje in povabil, da s starodobniki ali brez še večkrat obiščemo prelepe dolenjske griče.

V imenu Občinske turistične zveze Ivančna Gorica in v imenu župana Dušana Strnada je pozdrave izrekel njen predsednik Pavel Groznik, velik poznavalec zgodovine domačega kraja, ki se zavzema za prepoznavnost Višnje Gore. Izrazil je veselje, da škofljiški ljubitelji starodobnikov že vrsto let obiskujejo kraje v občini Ivančna Gorica. Zaključil je z besedami: »Bodimo prijatelji, saj lepšega ni!«

Predsednik Franc Gruden se je zahvalil družini Nose za sprejem in pogostitev ter 11 članom našega kluba iz občine Ivančna Gorica, ki so sodelovali pri pripravah in nas pripeljali do ogleda enkratne etnološke zbirke. Zapeljali smo se do Krke in istoimenske gostilne, okrepčali smo se z bogračem. Ponovno smo doživeli lep dan v druženju, oblaki so plavali po nebu in zadrževali dež.

Več fotografij v galeriji.

Ana Pia Debeljak