OD TOMOSA DO BMW-JA

Že kot otroku so mi bili v veliko veselje motorji, še posebej tisti, ki so imeli več »kubikov«. BMW, Puch,  DKW, Jawa …

Moj prvi motor je bil Tomos T12, letnik 1962, katerega mi je leta 1972 podaril sosed. Bil je v zelo slabem stanju, a začelo se je. S prijateljem, tudi navdušenim nad motorji, sva se ga lotila kar na dvorišču za sosedovo leseno lopo. V tistih časih ni bilo ne orodja, ne raznega materiala za obnovo.

Delala sva vsak prosti trenutek, več dnevov in noči, pridružilo se je še več somišljenikov. Največjo truda smo vložili v videz motorja, tako da so bili vsi vidni deli lepi in svetleči. Veselje ob obnovi je trajalo le en dan. Iz bližnjega jarka smo ga zvlekli poškodovanega, ga naložili v mamino »kulco«, takega kot pred mesecem dni izpod kozolca dobrega soseda.

Z obnovljenim fičkom sem se iz rodne Ribnice popeljal na drugi konec Dolenjske. Tam je druga ljubezen pokazala svoje čare. Poroka, rojstvo sina in hčere, gradnja novega doma. Navdušenje za motorje je bilo postavljeno na drugi tir.

A v meni je še vedno tlela iskrica, spet se je prebudila strast do motorjev. Po treh tomosovih motorjih, sem želel nekaj večjega, močnejšega. In se je zgodilo. Poklical me je prijatelj Danilo Henigman z novico, da je izvedel za dober motor BMW R90S. Za odločitev sem imel le teden dni časa, sicer bi ga lastnik dal v prodajo drugemu kupcu. 

Motor ni bil poceni, težko je bilo zbrati denar. Lažje je bilo prepričati družino, BMW se je preselil v našo garažo. Bil je v dokaj dobrem, originalnem stanju. S sinom sva se odločila, da ga v celoti razstavimo in postopoma obnavljamo. Poseg v sam motor ni bil potreben. Ta tip motorja ima v originalu samo dve barvi – zlato in srebrno. Odločili smo se za srebrno. Pripravo delov za barvanje smo naredili doma s pomočjo prijateljev, barvanje in senčenje rezervoarja pa smo prepustili ličarskemu mojstru iz Ljubljane.

Motor BMW R90 S je po kvaliteti in prepoznavnosti v zgodovini tovarne na zelo visokem mestu, je eden zelo redkih v Sloveniji. Nanj rada sede hči Saša: »Kadar sedim na njem, pozabim na vse, pred mano je samo cesta, cesta…«   

Sledile so druge obnove in restavriranja. Leta 1987 sem kupil v »gajbici« shranjen BMW R25/2, letnik 1950. Nisem vedel, v kaj sem se podal. Začelo se je iskanje delov: zadnje kolo, streha, sedež, seznam je bil dolg. Potrebna je bila tudi generalna obnova motorja. Trud je bil poplačan ob pogledu na bleščečega novega člana naše družine. (Stroški so bili pa tudi poplačani!) 

Minilo je leto in pol in sem spet užival v BMW R50/5, letnik 1970. Potrebno ga je bilo samo lepotno in mehansko nekoliko osvežiti.

Prijatelj Danilo ni nikoli pozabil na našo strast do motorjev. Ko me je poklical, sem že vedel, da bo v garaži spet nekaj novega. Tokrat je bil v ponudbi BMW R100 RS s prikolico, eden pomembnejših korakov tovarne BMW, ki si je vedno prizadevala za funkcionalen razvoj svojih modelov. Težka odločitev, a ker smo vsi v družini naklonjeni starodobnikom, smo se hitro dogovorili. Temu lepotcu sem dodal še nekaj opreme, namestil blažilnike prikolice in popravil zavore. Z njim se največkrat udeležujemo srečanj starodobnih vozil. Za naše vnukinje – Nežo, Zarjo in Klaro in vnuka Ožbeja je največje veselje, kadar jih v popolni motoristični opremi odpeljem na krajšo panoramsko vožnjo. Tudi sedaj, ko so že večji, po končani vožnji vsi v en glas vpijejo: »Ata še, ata še!« 

Pri obnovah se mi v delavnici večkrat pridruži žena Albina, sin Klemen, tudi hčerka Saša in vsi naši mali razgrajači. Največje veselje so pokazali pri obnovi otroškega kolesa FBS-Subotica in Rogovega kolesa njihove prababice. Po obnovi so se postavili v vrsto in se pregovarjali, kdo se bo prvi peljal.

Leta 2013 sem se upokojil. Imam nekaj več časa za motorje in njihovo obnovo. V tem času se je število motorjev kar povečalo: Jawa 350 sport, NSU Pretis, poštarski Tomos Hip-Hop, 15 SLC, 14 TLS, APN-4. Nekateri izmed njih so v dobrem stanju, drugim po potrebno nakloniti nekaj pozornosti in sredstev.  

S sinom Klemenom sva člana OTC Škofljica, kjer imava ogromno prijateljev, ljubiteljev starodobnikov. Z veseljem se udeležujeva srečanj, ki prinašajo veselje ter radost in takrat vsi pozabimo na težave, ki jih prinaša življenje. Na srečanjih je vedno strokovno, zanimivo, pestro in preprosto, včasih neponovljivo. Ta dan se osredotočimo na hrumenje in lepoto starodobnih koles, motornih koles ter avtomobilov. Druženje nam je potrebno kot kruhu sol. Sva tudi člana Moto kluba Firegrupe iz Ivančne Gorice, s katerimi že vrsto let obujamo spominsko vožnjo na Pristavo.

Moja dolgoletna želja je avto starejšega letnika, da bodo naše osivele glave na suhem. Žena pa bi nadvse rada v garažo pripeljala trikolo (postreščka). Teta Minka je s takim trikolesnikom mimo njenega rojstnega doma v Posmreki vozila kruh in drugo pecivo iz pekarne v Višnji Gori. Od nje je vsak dan dobila omamno dišečo žemljico, včasih pa kar celo belo štruco. Pri povratku pa jih je dovolila kratko vožnjo s triciklom po dvorišču. Vožnja je bila zahtevna. Po tolikih letih bi bilo res lepo obuditi te spomine.

Poleg starodobnih vozil rad zbiram kmečko orodje in stroje iz ne tako oddaljene preteklosti, ki so razstavljeni pod domačim kozolcem. Na tehpredmetih so vidne vse spretnosti in um naših prednikov, ki so znali sami narediti vse orodje za obdelavo zemlje, ki je ključno za naše preživetje. Našo zbirko radi pokažemo predšolskim in šolskim otrokom ter vsem naključnim obiskovalcem. Prikažemo jim tudi dokumentarni film Tipično slovensko – kozolci(RTV Slovenija, Milica Prešern. Prestavitev kozolca je opravilo podjetje Dvig, Franc Jeraj, član OTC Škofljica.) Kozolec je nezgrešljiv del slovenske etnološke dediščine. Kozolcem moramo dati mesto, ki si ga zaslužijo v ljudskem stavbarstvu, saj so prave mojstrovine, s katerimi se Slovenci lahko poistovetimo.  

Vsem ljubiteljem starodobnikom in tistim, katerim veliko pomeni kulturna in tehnična dediščina, želim veliko uspehov in znanja pri ohranitvi vsega, kar je povezano z našo preteklostjo.

Na koncu naj dodam še naslov Zbornika ob 20-letnici OTC Škofljica, ki ga je uredila Ana Pia Debeljak, ta nam pove vse – »Preteklost je naša prihodnost«.

                                                                                                                       Jože Nosan
član OTC Škofljica