V začetku marca nam je član Oldtimer cluba Škofljica JOŽE ZALAR s prijatelji na rednem mesečnem sestanku predstavil desetdnevno potovanje z avtomobili Yugo 45, 55, 60, starejšimi od 30 let.
»Po težki operaciji v začetku leta 2023 in dolgem okrevanju, ko ti misli prepletajo različni scenariji o prihodnosti, je bila ena izmed idej, če bo vse okej z zdravjem, bi se rad zahvalil prijateljem po celem svetu, ki so mislili name in me podpirali v tej situaciji, z enkratno avanturo po republikah bivše Jugoslavije z ikono jugoslovanskih vozil.
Yugo je smatran kot najslabši avto na svetu. Mit ali resnica?
Zbor avanturistov v mednarodni zasedbi, ki smo ga sestavljali Slovenci, Angleži, Norvežani, Danci in Američani je bil v Ljubljani. Med udeleženci sta bila tudi Američan, ki je bil uradni prodajalec Yuga onkraj luže in slovenski pevec Rok Ferengja. Za lokalne udeležence, ki smo bili v večini to ni predstavljalo problema, za ostale, ki pa so prišli iz drugih dežel pa je, saj na žalost naše povezave s svetom, kar se tiče letalskih prevozov niso ravno blesteče.
Štartali smo 8. novembra 2023. Dobili smo se v lokalnem baru na kavi, potem smo z minibusom krenili na Brnik, od tam z letalom do Beograda, kjer smo prestopili za Tirano, saj ima Ohrid tako kot Ljubljana zelo slabe letalske povezave, nato do Ohrida z avtobusom.
Po celodnevnem cijazenju sem in tja smo zvečer imeli pristno makedonsko večerjo z živo domačo glasbo. To je bil prvi stik tujcev z balkansko kulturo, navdušila jih je.
9. november – testni dan POLOM
Zjutraj smo imeli prvi brifing – kratek sestanek in potem spoznavanje z vozili, ki jih je bilo treba opremiti v dirkaškem slogu. Resna organizacija dogodka je stekla šele maja. Iskanje hotelov in načrtovanje poti ni predstavljajo težav. Problem so delala vozila. Dogovorjeni smo bili, da vozila kupimo v Makedoniji, da jih tam servisirajo, prebarvajo. Vse je bilo dogovorjeno, ko je bilo treba realizirati, pa nič. Devet vozil smo dobili v Ohridu. Tik pred zdajci smo morali iz Slovenije v Makedonijo pripeljati še šest vozil.
Za vozila, ki smo jih prevzeli v Makedoniji, pa smo na štartu ugotovili, da sploh niso servisirana. Prav s temi vozili smo imeli na poti največ težav, na nekaterih smo morali opraviti kar konkretne servise, da so lahko končali pot. Od teh devetih Yugov sta le dva pripeljala do nasprotne strani jezera, ostali pa so eden za drugim obtičali ob cesti in čakali na pomoč naših čarodejev – najboljših mehanikov Boštjana in Boštjana.
Popis napak in popravil se je večal iz minute v minuto. Nekaj se je popravilo na licu mesta, ostalo je bilo treba odpeljati v mehanično delavnico in to prav v tisto, kjer bi morali ta vozila že pripraviti in preizkusili. Računali so, naredili pa bore malo.
Večer smo zaključili v dobri družbi, kulinaričnih dobrotah, glasbi in na težave pozabili.
10. november – prvi dan OHRID – LESKOVAC
Štart na glavnem pristanišču v Ohridu, posnetki iz zraka, intervju za ohridsko TV in gremo na pot. To je bil najdaljši dan vsaj po kilometrih, preko 440. Koliko nas bo doseglo cilj? VSI! Prišli smo vsi, eni brez zapletov, večina pa z dobro segretimi vozili (zakuhali so kljub novembrskim temperaturam), eno vozilo pa je imelo precej večje probleme. Ustavili smo se v dvorcu Šapot na kosilu ter si ogledali njihovo vinarno, kjer so nam pripravili kratko predstavitev.
Prehod meje pa je bil komedija. Za slovenska vozila ni bilo problema, za vozila z makedonskimi tablicami pa je policist želel, da je pri prehodu vsakega vozil prisoten lastnik. In nikakor ni mogel doumeti, da je lastnik devetih vozil Yugo en človek. Pa smo tudi to rešili.
Pred hotelom v Leskovcu pa se je odvijala mehanična zabava. Oba Boštjana, heroja, sta zamenjala hladilnik in odstranila termostatski ventil.
Večerja je bila enkratna – Leskovački voz. Edina težava je kajenje v lokalu, težak cigaretni dim se je dvigal v prvo nadstropje. Ja tega res nismo več vajeni, toda to ni pokvarilo vzdušja.
11. november – drugi dan LESKOVAC – ZLATIBOR
Deževno in oblačno. Zaradi vremenskih nevšečnosti in bližine Kragujevca smo spremenili ruto. V Kragujevcu, rojstnem mestu naših vozil, smo našli prodajalno in nakupili kar nekaj prepotrebnih kosov za naša vozila (pri starodobnikih nikoli ne veš, kaj bo odpovedalo). Izbira sicer ni bila velika, saj je zadnji Yugo zapustil tekoči trak 11. novembra 2008, kakšno naključje, točno pred 15 leti. Kupili smo tudi dva originalna, še zapakirana Yugo avtoradia. Od tovarne pa so ostale le ruševine.
Pot smo nadaljevali do mesteca Arilje, kjer nas je sprejel tamkajšnji župan. Že v trdi temi pa smo prispeli na Zlatibor. Vsi, razen enega. Blaž in Rok sta imela posebno doživetje – malo generalko. Preko poznanstva jim je bivši dirkač Yuga na dvorišču, saj je imel delavnico polno, razdrl motor, poravnal glavo motorja, zamenjal tesnila, hladilnik in vodno črpalko. Voznika sta bila zvečer izmučena do kraja, a konec dober, vse dobro. Glede na starost naših vozil smo morali poprijeti tudi za orodja. Na pot smo vzel kup rezervnih delov, ki smo jih razdelili po avtomobilih. Ves čas smo bili v navezi preko radijske povezave in WhatsAppa, aplikacije za sporočanje in video klice. Skrbeli smo tudi, da smo imeli orodja in pomembne dele v vozilih na koncu kolone. Prespali smo v kraju z lepim imenom Zlatibor, priljubljenem zimskem in poletnem središču planine, ki je mesto v malem.
12. november – tretji dan ZLATIBOR – PODGORICA
Krajša pot in lažji dan. Dokler nismo prispeli do meje. Kolaps. Sesul se jim je računalniški sistem. Nismo se premaknili več kot uro, potem se je nek pametni organ vendarle spomnil, da imajo pisala in papir. Ročni popis vseh prestopnikov meje. Lahko si predstavljate, da Črnogorci, ki ne slovijo ravno po hitrosti, tudi pišejo bolj počasi. Na drugi strani meje pa se je kolona vozil v nasprotno stran razpotegnila kar nekaj 10 km. Črna gora je majhna gorata republika na Balkanu. Je turistični raj, zaradi edinstvene kulinarike pa tudi gurmanski raj. Kosilo smo si privoščili v prisrčni obcestni krčmi. Postregli so nam z lokalnimi dobrotami, mi pa smo se šalili zaradi dogodka na meji.
Pot do Podgorice, ki se je med letoma 1946 in 1992 imenovala Titograd v čast Josipu Brozu – Titu, prestolnice Črne gore ni bila nič posebnega. Naša vozila smo z dovoljenjem lahko parkirali na glavnem trgu v mestu, tu smo jih pustili preko noči. Zvečer smo ob fontani naredili spektakularne posnetke. Kapo dol našemu fotografu Maticu. Večerja v eni najboljših morskih restavracij daleč naokoli. Niso nas razočarali, vzdušje na višku.
13. november – četrti dan PODGORICA – MOSTAR
Krasna vožnja, na meji nobenih težav, kosilo v obcestnem hotelu in že smo bili v Bosni in Hercegovini, v Mostarju, biseru, ki ga morate obiskati. Spali smo 100 metrov od Starega mostu, ki je daleč najbolj znana znamenitost v mestu ob reki Neretvi. Most preko Neretve je dal zgraditi Sulejman Veličastni. Gradnja se je začela leta 1557, trajala je dolgih devet let. Žal pa samo do 9. novembra leta 1993, ko ga je s topovskim obstreljevanjem zrušila hrvaška vojska. Obnova Starega mostu pomeni vrnitev zaupanja in sobivanja med narodi in prebivalci BiH. Obnovo je sofinanciral tudi UNESCO, svečana otvoritev je bila 23. julija 2004.
Mostar, sončno mesto, nikoli ne razočara. Prekrasne kulise za naše fotografije.
14. november – peti dan MOSTAR – ŠIBENIK
Čudovit dan, uživali smo ob pogledu na pokrajino. Kosilo smo si privoščili v Etno vasi pred Hrvaško mejo. V restavraciji imajo najdaljši roštilj, kar smo jih videli, površina žara je več kot 12 m2.
Vstopamo v EU, pričakujemo zaplet. Toda nobenega problema, nobene gužve, še tujci se sploh ne ustavijo na hrvaški carini, mirno se zapeljejo naprej. Grem do carinikov, da ne bo težav, ampak se samo smejijo. Prispemo v Senj, ekipa se razgubi, navigacija vsakemu kaže drugo pot. Dobimo se v Šibeniku na obali pred hotelom v razmaku 20 minut, čeprav smo vozili vsaj po petih različnih cestah. Servis vozil opravita Boštjana kar v podzemni garaži.
Šibenik kot najstarejše obalno mesto na Jadranu z zelo bogato zgodovinsko in kulturno dediščino ima največje staro mestno jedro na Hrvaškem. Mesto je obkroženo s štirimi trdnjavami, celotna okolica Šibenika pa je pravi naravni fenomen. Šibenik je mesto pesmi in glasbe, je mesto z bogato tradicijo klapskega petja – večglasno harmonično petje, ki je del dalmatinske identitete.
15. november – šesti dan ŠIBENIK – PLITVICE
Iz Šibenika štartamo v sončnem vremenu do Maslenice in se ustavimo na »Starem Masleničkem mostu.« Prvi most je bil zgrajen leta 1961, porušen med domovinsko vojno leta 1991 in ponovno zgrajen leta 2005. Približno 1,5 km proti severu pa je zgrajen nov most, preko katerega poteka avtocesta A1. Od tam pa panoramska vožnja po Jadranski magistrali. Ob postanku za kavo, Skandinavci skočijo v morje, ki ima še vedno 13 stopinj.
Zapeljemo se do Karlobaga, miniaturne kombinacije Mediterana in celine. Mestece je predvsem tranzitno, kjer se popotnik okrepča z lokalnimi dobrotami. Povzpnemo na Velebit. Tik pod mejo oblakov se ustavimo za ogled panorame na otok Pag in zaledje. Prekrasno. V Gospiču, mestu v gorati in redko poseljeni Liki, mestu, ki ponuja bogastvo okusov in vonjev domačih kulinaričnih izdelkov, se nam pridružita še dve vozili, ki sta prispeli iz Slovenije. Po kosilu se zapeljemo do Narodnega parka Plitvice s 16 večjimi in manjšimi jezeri, ki sodi med najlepše naravne stvaritve v Evropi.
Ker smo dovolj zgodnji, skrenemo še do podzemne letalske vojaške baze Željava. Nahaja se pod vznožjem in v hribu Plješivica na meji med BiH in Hrvaško, v bližini Bihaća. V notranjosti planine so bile tri garažne galerije, v katerih je bilo prostora za 58 letal.
Matic je opazil, da zaradi bližine meje in ker je to vojaški objekt ne more dvigniti drona v zrak. Po fotografiranju se polovica ekipe udeleži dirke po pisti, ostali pa se odpravimo v podzemlje pogledat ta veličastni kompleks. V večernih urah prispemo v Plitvice, kjer se opravijo manjši servisi na naših starodobnikih. Po večerji pa pritisne mraz, zgodaj se odpravimo k počitku.
16. november – sedmi dan PLITVICE – PORTOROŽ
Na pot krenemo dokaj zgodaj. Prečkamo mejo čez reko Kolpo pri Žuničih in že smo v naši zadnji republiki bivše Jugoslavije – v Sloveniji. Ljubo doma …. Ustavimo se v Beli krajini, deželi prepoznavni po belih brezah, belih narodnih nošah in ljudeh odprtega srca. Bela krajina je dežela, ki ohranja ljudska izročila – plese, pesmi, legende, bajke, Jurjevanje …. V vasi Adlešiči nas sprejmejo gasilci, ki so nam priredili sprejem z vodno prho. Sledi blagoslov vozil in kratka maša. Župnik je potreboval ministranta, prostovoljno kazensko izberemo našega Luka Jauha. Okrepčali smo se z dobrotami na belokranjski način, z odojkom in jagenčkom na žaru, ki ju prinesejo kar na pokrov motorja vozil. Zagrizli smo tudi v belokranjske pogače.
Daljša vožnja skozi Kočevje do Portoroža. Portorož je bil nekdaj zdraviliški kraj z bogato tradicijo, danes je kraj za delo, oddih in zabavo z množico hotelov. Nočna vožnja iz Portoroža do Seče na večerjo je bila tudi posebno doživetje.Prenočili smo v Hotelu Kempinski (vse so nam lepo zaračunali).
0108
17. november – osmi dan PORTOROŽ – KRANJSKA GORA
Zjutraj so se zapeljali do Pirana, najlepšega mesta slovenske obale, ki je zraslo na soli. Soline so bile vir razcveta tega mediteranskega mesta z obzidjem in razgledno cerkvijo, ki je bil nekoč del Beneške republike. Dobili smo dovoljenje za fotografiranje na Tartinijevem trgu. Sledila je vožnja do Črnega kala, kjer smo se ustavili v bistroju s pogledom na novi viadukt. Pot je vodila čez Dutovlje in Sežano v Križ na Krasu na prestavitev kraških dobrot, jote in pršuta. Kozarec terana se je ob tej priložnosti prilegel.
Nadaljevali smo skozi Štanjel, Ajdovščino proti Bovcu ter po dolini reke Soče na naš najvišji gorski prelaz Vršič, ki povezuje Primorsko in Gorenjsko. Eno vozilo je bilo potrebno potegniti zadnjih par serpentin, ker se je ustavilo na napačnem mestu. Zvečer krepka večerja, kmečka pojedina in počitek v Kranjski Gori, poletnem in zimskem turističnem središču.
18. november – deveti dan KRANJSKA GORA – TURJAK
Po hladnem jutru in drgnjenju zaledenelih vetrobranskih stekel smo se odpravili proti Mojstrani, od tam do Radovne in Bleda. Bled z Blejskim jezerom in gradom na pečini je turistični biser svetovnih razsežnosti na robu Triglavskega narodnega parka. Bled smo obkrožili tako, da so si ga lahko vsi ogledali z vseh strani.
Pot nas je vodila preko Ljubljane, Škofljice do gradu Turjak, enega najbolj znanih slovenskih gradov, kjer je skoraj 900 let bivala plemiška družina Auerspergov. Okrog druge ure popoldne se je karavana Yugov ustavila. CILJ. Vozniki pa, nekateri še pod vplivom adrenalina, ki ga prinaša tako potovanje, drugi morda malce utrujeni od vožnje v ne tako udobnih vozilih. Smisel te avanture pa ni v udobju, pač pa želja živeti življenje v druženju enako mislečih ljubiteljev starodobnih vozil. Vožnja s starimi Yugoti pa vse skupaj še malo začini, premagati je bilo treba marsikateri tehnični izziv.
Pričakali so nas novinarji in člani OTC Škofljica v rumenih klubskih majicah. Na Turjaku pa rompompom do jutranjih ur.
Povzetek
Namen Yugo rallya 2023 je bil avanturistično popotovanje po vseh republikah bivše Jugoslavije s starodobnimi vozili Zastava Yugo, druženje enako mislečih ljubiteljev starodobnikov, odkrivanje pristne domače kulinarike in degustacija lokalnih pijač. Spoznavali smo kulturo bivše države in se družili z lokalnim prebivalstvom, ne moreš si želeti nič boljšega.
Pot: Ohrid (Severna Makedonija) – Leskovec (Srbija) – Zlatibor (Srbija) – Podgorica (Črna gora) – Mostar (Bosna in Hercegovina) – Šibenik (Hrvaška) – Plitvice (Hrvaška) – Portorož (Slovenija) – Kranjska Gora (Slovenija) – Turjak (Slovenija).
Pot poteka po regionalnih cestah. Prevozili smo 2.500 km, prispeli VSI, poškodbe NOBENE (večje). Potovanje po bivših republikah je lahko zabavno, če zraven dodamo še element presenečenja, ki se mu reče Yugo in je v svetu tretiran kot eden najslabših avtomobilov, postane avantura izredno nepredvidljiva. Prijateljem sem pokazal bivšo Jugoslavijo v avtomobilu iz bivše Jugoslavije na najbolj pristen način, kot osebno dogodivščino in glede na navdušenje udeležencev vem, da je uspelo.
Avto – je… YUGO je avto in to sploh ne slab, potrebuje samo malo ljubezni, pa je,« je zaključil Jože Zalar.
Med pripovedovanjem smo ogledali fotografije, za katere je poskrbel Matic Klanšek, nasmejali smo se ob gledanju dveh krajših filmov. Nikoli se pa ne ve, kam bodo Jožeta Zalarja in njegove prijatelje starodobniki popeljali prihodnje leto. »Povsem možno je, da bomo krenili na pot, ni pa nujno, da bomo vozili Yugote, vozni park starodobnikov je precej velik,« je dodal Jože.
Za uspešen podvig z avtomobili Yugo si je Jože Zalar s prijateljem Blažem Stefanijo nabiral izkušnje v času od 2. junija do 7. julija 2019 na 36 dnevnem avanturističnem popotovanju na rallyu Peking – Pariz. Takrat sta na sedmi ponovitvi rallya Jože in Blaž dokazala, da človek in avtomobil naredita karkoli in gresta kamorkoli. V 36 dneh sta voznik Jože Zalar in navigator Blaž Stefanija doživela nepozabne trenutke, števec 80 let starega Buicka je nameril 13.680 km.
Zastava Yugo je legendarni avto. Njegova pot se je začela 28. novembra 1980, pod njegovo obliko se je podpisal Giorgetto Giugiaro, izdelali so ga na šasiji uspešnega italijanskega avtomobila Fiat 127. Yugo je bil vsejugoslovanski avto, saj so električne komponente zanj proizvajali v Novi Gorici, dele notranjosti v Splitu, zavore v Varaždinu, motorne dele v Banja Luki, varnostne pasove, ogledala in ključavnice na Ohridu, končna proizvodnja je potekala v Kragujevcu v tovarni Crvena Zastava.
Med letoma 1985 in 1992 so v ZDA prodali 141.651 primerkov, s čimer je postal najhitreje prodajani evropski avto na ameriških tleh.
11. novembra 2008 so v tovarni izdelali še devet primerkov Yuga. Zadnjega 794.428-ga so zaposleni v solzah pospremili s pesmijo Oliverja Dragojevića: A sad adijo. Yugo je avtomobil, ki je preživel Jugoslavijo. Yugo je »čudež«, ki je mobiliziral Jugoslavijo. Za to je poskrbel predvsem komunistični režim. Američani, ki so ga spoznali pet let pozneje, pa se niso mogli nehati norčevati iz njega.
Yugo sploh ni bil slab avtomobil. To je ugotovil tudi Jože Zalar. Yugo je bil žrtev predpisov tuje države (ameriški ekološki predpisi) in mačehovskega odnosa svoje domovine.
Marsikateri proizvajalec, pa naj gre za Nemce, Francoze, Italijane, Čehe ali Romune, je za tako malo denarja uspel izdelati tako zanesljiv in hvaležen avtomobil.
Jože Zalar, Ana Pia Debeljak
Fotografije: Matic Klanšek