STRAST DO TRAKTORJEV, MUZEJ OBOROŽENIH SIL 1914 – 1945, NICOLISOV MUZEJ AVTOMOBILOV, TEHNOLOGIJE IN MEHANIKE

Lepe navade se ohranjajo. 11. januarja 2020 je Zveza SVS organizirala strokovno ekskurzijo za tehnične komisarje. Po skrajšani noči sta dva avtobusa, iz Maribora in Ljubljane, krenila na 400 km dolgo pot preko Udin v Villafranco blizu Verone.

Malo smo zadremali in že pred 8. uro parkirali v kraju Talmassons za ogled Collezione trattori Zanello, kjer nas je pričakal ljubitelj traktorjev, gospod Otello. V dveh velikih halah je edinstvena življenjska  zbirka, ki sta jo ustvarila Otello in Lucia. Združuje ju strast do zgodovinskih vozil, zlasti traktorjev, rojene iz skupne predanosti družinski dejavnosti, kmetijstvu, na očarljivem furlanskem podeželju Talmassons.

Ogled traktorske zbirke je kot potovanje v italijanski industrijski razvoj, kar je na tisoče kmetom omogočilo, da se je zmanjšalo njihovo fizično delo, zahvaljujoč novim dosežkom tehnologije.

Temeljni mejniki življenja Otella Zanello so povezani s traktorji. Po smrti brata, ki se je ponesrečil z manjšim traktorjem Motomeccanica, je prevzel delo na kmetiji in na njivah spoznal svojo ženo Lucio, ki mu je kot mlado dekle dostavljala semensko koruzo. Traktor je bil priča njuni prvi ljubezni.

Traktorje je začel zbirati že v mladosti. Najprej take, ki so jih imeli na posestvu, od Fordsona do Fiata, predvsem pa Fahr, saj je bil njegov stric trgovec s to znamko. V tej bogati kolekciji izstopa kar 17 modelov nemške znamke Fahr. Družbo jim delajo traktorji Landini, Same, Lamborghini, Deutz, Allgaier, Fendt, John Deare, Schlufer, Man, OM, Steyr, Fiat, Ford, Hanomag. Pohvali se z nemško tehnologijo Porscheja, ki ga zastopajo Junior, Master in Super. Pogled pritegne zbirka uokvirjenih oglaševalskih plakatov, ki krasijo stene hangerja.

Večina traktorjev je v dobrem stanju, nekaterih še ni mogoče popraviti, mnogi so popolnoma restavrirani. »Zavedam se, da prve obnove niso bile popolne, sčasoma smo pridobili več izkušenj. S sinom Stefanom vsako leto obnoviva štiri ali pet traktorjev, največ ob večerih in v zimskem času. Vsaka obnova je primer zase, vložiti je treba precej denarja in napora. Od pomladi do jeseni obdelujemo 120 ha zemlje, redimo 40 glav govedi.«

Zanimive so tudi Fahr kosilnice za volovsko in konjsko vprego, kombajni, pa tudi na stotine drugih večjih in manjših orodij, ki jih hrani na podestu.

»Začel sem rekonstruirati zgodovino mladosti, nato sem se prepustil strasti. Z zbiranjem in na srečanjih sem spoznaval čudovite ljudi. Kot član ljubiteljev traktorjev sem registriran v štirih klubih. Kupoval sem, ko cene še niso bile pretirane. Iskal sem stroje, ki sem jih v življenju uporabljal, zbirko sem postopno še malo razširil. Na to kar imamo, je ponosna vsa družina.«

Po 9. uri smo bili že na avtobusu, slišati je bilo pogovore o traktorjih, nato tišina. Veke so se zapirale, več kot polovica potnikov je dremala. Avtobus pa je drsel po tripasovnici, poleg te je bila še dvopasovnica. Tovornjak za tovornjakom, vzporedno z njimi nepregledna množica osebnih vozil. Ob cestah zasajeni topoli, kamor seže oko ravnina, v daljavi nekaj z drevesi zaraslih gričev.

Po dobri uri in pol vožnje se ustavimo v kraju Montecchio Maggiore, pred stavbo z napisom Museo delle forze armato – Muzej oboroženih sil 1914 – 1945. Bistvo muzeja je: Ne pozabiti. In tak je napis nad vhodnimi vrati.

Muzej sodi med boljše muzeje, je pravi dragulj, košček polpretekle zgodovine. Pot v muzeju sega od izbruha 1. svetovne vojne leta 1941 do zadnjih trenutkov 2. svetovne vojne v letu 1945. Milijone mladih je žrtvovalo svoja življenja, da so zagotovili svobodo prihodnjih generacij. Pri ogledu opreme vojakov iz »velike vojne« občutimo skrbi mladih fantov, ne glede na narodnost. Orožje vseh vrst, od mušket, pušk, bajonetov, do strašnih plinskih nabojev, priča o tragičnem nasilju.

Na dvorišču so obnovljena vozila in topovi, uporabljeni v prvi in drugi vojni, med njimi Fiat 18 BL,  nemški tank SDKFZ 251. V zunanjem parku je največ eksponatov iz Škodinih tovarn. Topove kalibra 49 so dobili kot vojno reparacijo. Češka je bila največja izdelovalka orožja, zato jo je Hitler najprej zavzel. Vsa vozila so v delovnem stanju, večinoma so ameriška, restavriranje ni bilo enostavno. Poleg njih je nekaj povojnih primerkov za primerjavo v razvoju tehnologije, želijo ohranjati tudi povojno obdobje.

V pritličju se postavitve menjajo. Ogledali smo si postavitev »V mrazu in blatu – italijanska vojska v Rusiji 1941 – 1943«. Razstava je posvečena trem italijanskim vojakom. O trpljenju italijanskih vojakov v Rusiji priča 800 izvirnih predmetov: uniforme, medalje, sablje, bajoneti, plakati, knjige, vojaška oprema, osebni predmeti; čutare, menažke, nahrbtniki, obleke, korespondenca vojakov, ki so se vrnili iz Rusije. Med eksponati je tudi 75 mm top Škoda.

Največja težava za italijansko vojsko na pohodu v Rusijo je bilo slabo vreme. V čevljih, okovanimi z žeblji, so utrpeli hude ozebline stopal. Glavni sovražnik je bil mraz, ne ruski vojaki. Italijani so začeli pri oblačilih posnemati Ruse. Drugi velik sovražnik so bile žične ovire, poznanih je 900 tipov. Pri prodiranju v Rusijo so se Italijani lahko zanašali le na konje. Z njimi so se tudi prehranjevali, ko so se februarja 1943 skupaj z Nemci poraženi vračali domov. Italija je kapitulirala 8. septembra 1943, Musolinija so odstranili, nastalo je brezvladje. Mnogo italijanskih vojakov je bilo zajetih, v muzeju hranijo predmete iz skupnih grobišč. Poleg pehote je proti Rusiji prodirala tudi aviacija, piloti so zmrzovali kljub obloženim bundam.

1. svetovna vojna ni bila presenečenje. Nasprotja med državami so naraščala, Balkan je bil sod smodnika, skladišča orožja so bila polna. Močne države so zahtevale drugačno ozemeljsko delitev sveta. »Velika vojna« se je začela 28. julija 1914. Vanjo je bilo vključenih 28 držav in tri četrtine človeštva. Med letoma 1914 in 1918 se je razvil način bojevanja na frontah, v značilnih strelskih jarkih. Ena izmed najpomembnejših poti muzeja je skozi jarek 1. svetovne vojne, dolg je približno 30 m, nazorno prikazuje življenje v njem. Tu so prostori komande, bolnišnice, prostori vojakov.

Prevladovala je ena strategija, strategija izčrpavanja. Zmagovalec v vojni bo tisti, ko bo izdelal v čim krajšem času čimveč orožja, ter v bitki žrtvoval več življenj kot nasprotnik. Razvoj novih orožij je dal neslutene možnosti ubijanja, pohabljanja, uničevanja in zastraševanja. Kadar se ne sliši trezna beseda, spregovori orožje.

Italija se je kot članica Trojne zveze 20. maja 1882 zavezala, da ne bo sodelovala v vojni v Evropi. V avgustu 1914 je razglasila nevtralnost, že novembra se je »čez noč« od nevtralnosti ločil Benito Musolini. Maja 1915 je Italija napovedala vojno Avstriji, nastala je 90 km dolga Soška fronta, največje bojišče tudi na slovenskem ozemlju.

Med prvo svetovno vojno je vsako uro umrlo 230 ljudi. Spremenil se je zemljevid Evrope. Nacionalni, mejni in socialni problemi so ostali nerešeni.

Precej časa smo se ustavili tudi ob čeladah. Zanimiv je njihov razvoj. Ob začetku vojne 1914 jih še niso imeli. Prvo čelado, ki jo je uvedla francoska vojska, je narisal umetnik. Z bogatimi okraski je bila lepa na videz, a uporabne vrednosti ni imela. Nemške čelade so šle v drugo smer, pri njihovem razvoju so sodelovali kirurgi, današnje so jim še vedno podobne.

Vodnik je podrobno opisal bitko pri El Alameinu, ki je pomenila preobrat v 2. svetovni vojni. Bila je prva zmaga zavezniških sil pod britanskim vodstvom generala Montgomerya. Razbita je bila nemško-italijanska naveza feldmaršala Rommla. V vrstah italijanske vojske je bilo tudi veliko Slovencev.

Velik pomen za vojsko je tudi vzgoja mladine, da jo potem potisnejo v vojno. Propaganda je bila na vseh izdelkih vsakodnevne uporabe vojakov.

Muzej je s strani strokovnjakov urejen do najmanjše podrobnosti. Ljubiteljem zgodovine prve in druge vojne ponuja bogato najdbo predmetov iz obeh vojn s podrobnimi razlagami, tu so unikatni primerki, zakladnica vojaške zgodovine, ki je v drugih muzejih ni mogoče videti.

Muzej smo si ogledali v spremstvu treh odličnih italijanskih vodnikov, a brez naših prevajalcev iz italijanščine ne bi šlo. Hvala Leonu Vrtovcu, Janku Uratniku in Ediju Glaviču.

Kazalec se je pomaknil že čez eno uro popoldan. Pot se je nadaljevala do Verone. Po nadaljnih 15-ih minutah smo se ustavili pred mogočno, ultra moderno stabo –  MUSEO NICOLIS dell’ Auto, della Tehnica, della Meccanica, v Villafranci.

Muzej je eden najprestižnejših zasebnih muzejev v Italiji in Evropi. Ustanovil ga je Luciano Nicoles leta 2000. Ima 6 tisoč m2 površine in 8 zbirk edinstvenih predmetov – 200 avtomobilov, 100 motornih koles, 110 koles, 100 glasbenih instrumentov, 500 kamer, 100 pisalnih strojev, zbirko vojaških predmetov. Muzej vključuje letalstvo z letali, nameščenimi na strehi stavbe. Posebnost je 106 podpisanih volanskih obročev formule 1,  gre za predmete z osebnostjo, ki so povezani s prestižnimi vozniki, nekaj manjših letal ter številke vintage pripomočke za potovanja.

Nicolisi so v resnici podjetniki na področju pridobivanja surovin in sekundarnih surovin več kot 80 let. Začelo se je leta 1934,  ko se je Lucianov oče Francesco odločil zbirati, kar drugi mečejo stran, najprej odpadni papir in že kot 14-letnik mu je pri tem pomagal Luciano.

Koncept – zbiranje in ponovna uporaba, so spodbudili Luciana Nicolisa, da je videl dragulje tam, kjer so drugi videli smeti. Po vsem svetu je iskal »vintage« avtomobile, jih na novo oživil, rešil propada in jim povrnil nekdanjo slavo.

Muzej Nicolis pripoveduje zgodbo italijanske države, njene industrije in vseh ljudi, ki so delali za njen razvoj. Nastal je zahvaljujoč veliki Lucianovi strasti, ki je bil vnet zbiralec tehničnih in mehanskih predmetov. Zbirka predstavlja njegovo življenjsko delo (1933-2012). To je muzej avtomobilov, tehnologije in mehanike, ki temelji na zgodovini zadnjih dveh stoletij.

Mnogi so imeli Luciana Nicolisa za čudaka, saj je veliko truda in denarja vložil v obnovo starih vozil. Razumel je namreč zgodovinski pomen teh predmetov.

V tretjem nadstropju se predstavijo kolesa in motorna kolesa. Motocikel se je rodil istočasno z avtomobilom. Je več kot 100 redkih primerkov, prvi velociped, skuterji in prva generacija motorjev različnih znamk. Nekaj je tudi dirkalnih motorjev iz novejšega obdobja. Prva kolesa so bila v celoti iz lesa, brez pedalov. Uporabljali so jih bogatejši sloji, vendar ne za prevoz, temveč samo za zabavo. Tako kot danes otroci, so se poganjali z nogami.  Mnogo stvari, ki se danes uporabljajo, so stare že celo stoletje. Prvo kolo je bilo izumljeno že leta 1860, vedno so ga le izpopolnjevali. Dodani so bili pedali, pogon je bil na prednjih kolesih. Ljudje so kolesa vzljubili za vožnjo kot tudi za šport. Kolo in ogenj so izumili, ostalo samo uporabljamo.

V drugem nadstropju je razstavljenih več kot 500 optičnih, mehaničnih primerkov in okoli 100 glasbenih instrumentov, ki izražajo strast, strokovnost in talent obrtnikov, ki so jih izdelovali. Glasbeni instrumenti so delujoči. Glasba iz preteklih let razveseli ušesa in odpre naša srca.  Enako dragocena je tudi kolekcija pisalnih strojev, ki vključuje okoli 100 modelov, od leta 1892 do kasnejših, do današnjih dni.

V prvem nadstropju muzej opisuje evolucijo s 100 popolnoma delujočimi vozili. Izvedeli smo zgodbo o avtomobilu Isotta Fraschini »Tipo 8AS«1929, avtomobilu vladarjev. Luciano Nicolis ga je zapuščenega zagledal pri nekem kmetu. Ponujal mu je precej denarja, kmet pa je sklenil kupčijo: »Daj mi svoj avto, pa pojdi z njim!« Za obnovo je porabil 12 let, avto je dobil svoj prvotni sijaj. Notranjost krasijo kristali, srebro, leseni deli so izdelani samo iz korenin, žaromet je mojstrovina iz brušeneg kristala. V njem so se vozile gospe, ki so veliko dale na svojo lepoto, njihova polt je bila bela, poudarjala je njihove modre žile. V avtu so tudi originalni »legl« zici. Komuniciranje z voznikom je potekalo preko gumbov: levo, desno, ustavi, pelji hitreje. Na Isotti ne manjka ničesar, kar bi zagotovilo maksimalno udobje za dame in gospode. Ima 8 cilindrov v vrsti, 7370 ccm, vendar ni pretirano požrešna, ima le tri prestave, hitrost 160 km/ha. Obnova je umetniško delo, mešanica ročnih spretnosti in tehničnega znanja. Rezultat obnove je mojstrovina, vredna legendarne Issote Fraschini.

Nekaj več časa smo posvetili ogledu športnega avtomobila z elegantnim videzom, Alfa Romeo »6C 1750 GTC«, letnik 1931. To je avtomobil s kompresorskim polnilnikom, ki je osupnil svet. Na mednarodnem Concours D’Elegance leta 2001 je osvojil prvo mesto v svoji kategoriji. Zaradi česa je ta avto edinstven? Pobarvan je z izvirno biserno barvo, ki je nastala z mešanjem barv z zdrobljenimi ribjimi luskami in prahom školjk. Žarometi so ročno nastavljivi. To je mojstrovina, skulptura na štirih kolesih.

Rdeči dirkalnik Lancia, Astura Spider, 1938, (čeprav je bil ustvarjen kot luksuzni avtomobil) je po naročilu Scuderia Ambrosiana (nekdanje italijansko dirkaško društvo) zgradila Carrozzeria Colli za enega najboljiših voznikov Luigija Villoresi. Žal pa je imel Villoresi nesrečo in ni mogel dirkati. Lancio Asturo je v povojnih letih vozilo več italijanskih dirkačev, največji uspeh je dosegel Franco Cortese, tudi na legendarni progi Mille Miglia. To je bila avtomobilistična dirka, ki je med letoma 1927 in 1957 potekala v Italiji, imenovana je po tisoč km dolgi progi, ki je v Italijo pripeljala na milijone navdušencev iz vsega sveta. Tu so se združevali glasovi športnih avtomobilov, vonj bencina, škripanje pnevmatik.

Žal pa je bil ta avtomobil uporabljen tudi za manj plemenite akcije – švercanje dragocenih ur iz Švice v Italijo, ki so jih skrivali v notranjem rezervoarju. Avto je bil hiter – 200 km/h, noben ga ni ustavljal. Enemu izmed graničarjev je bila všeč njegova oblika, sprednji del je povečan, zaprosil je, če ga lahko podrobneje pregleda. Tihotapci so mu dovolili, našel je prepovedano blago. Švicarska policija je Asturo zasegla, več let je bila pozabljena v skladišču. Leta 1977 je bil prodana na dražbi, na katero je bil seveda vabljen tudi Luciano Nicolis.

Lancia Astura je avto, ki je Nicolisu veliko pomenil. Uporabljen je za logotip muzeja. To je avto, ki je namenjen zgodovini avtomobilizma. Ni pomemben samo za eno določeno državo, pomemben je za vse generacije. Nicolis je vedno zatrjeval, da on ni lastnik zbirke, da je le oskrbnik, ki bo moral skrbništvo predati naslednjim generacijam. Skrbništvo je v rokah njegove hčere Silvije.

Nicolis je dirkalnik Lancia Astura s ponosom uporabljal na naprestižnejših klasičnih avtomobilskih prireditvah, 11 krat se je udeležil dirke Mille Miglia, nazadnje v letu 2012. S ponosom je dejal: »Ta avto mi je všeč, edinstven na svetu. Je zanesljiv in mi daje veliko zadovoljstva.«

Mille Miglia je edinstven dogodek, 90 let strasti, čustev in tradicije, potovanje od Brescie do Rima in nazaj. Danes je to najlepša dirka na svetu, predstavitev edinstvenih dirkalnih vozil, pomeni več kot hitrost. Mille Miglia je oder, na katerem so predstavljeni dragoceni vintage avtomobili.

Muzeo Nicolis je v mednarodnem vrhu, je edini muzej na svetu s tako zbirko predmetov. Bili smo v raju za ljubitelje avtomobilov. To ni tradicionalni muzej, temveč sodoben kulturni center, odprt za informacije in poslovni svet.

Ura je bila že pet popoldne. Vožnja do Gostilne, picerije Anja v Vipavi. Opisana je duševna hrana, kaj pa fizična. Po ogledu traktorjev v hangerju g. Zanellija smo se postavili v vrsto pred Slavkovim bifejem: kava, čaj, sendvič s pohanim mesom. Gostitelj pa je presenetil s pijačo in panetonom – znano italijansko sladico. Pred vstopom v muzej Nicolis v Villafranci, ob treh popoldne je zadišalo po enkratni enolončnici iz restavracije Gastro na Ptuju. Kuhar, v opravi kot se spodobi, je z veliko zajemalko delil »žmahtne« obroke in počutili smo se kot doma. Ob osmih zvečer pa še večerja, klepet in pot proti Ljubljani in Mariboru.

Vse dobre stvari so tri. Trije ogledi muzejev, trije obroki hrane. Število tri predstavlja popolnost in izpolnitev. Hvala Zvezi SVS in vsem, ki so sodelovali pri organizaciji.

                                                                                                    Maj Kikelj, Ana Pia Debeljak