Zveza SVS je 24. septembra 2022 organizirala ekskurzijo za tehnične komisarje njenih društev v Trst – sedež dežele Furlanija – Julijska krajina. Trst je mesto z bogato zgodovino, Trst je mesto, kjer so tudi Slovenci pustili svoj pečat. Toda biti Slovenec v Trstu ni bilo vedno lahko.
Vstopili smo v Mestni prirodoslovni muzej. Na ogled so dragocene zbirke, ki obsegajo več kot dva milijona najdb iz botanike, zoologije, mineralogije, geologije in paleontologije. Muzej je bil ustanovljen leta 1846 na pobudo zasebnih meščanov, združenih v društvo Zoološki kabinet Zootomico.
Vse najboljše zbirke so se širile zahvaljujoč donacijam zasebnikov. Znaten del gradiva, 23.700 predmetov, je plod prve znanstvene odprave Avstro-Ogrske cesarske mornarice po vsem svetu, ki jo je z znanstveniki na krovu izvedla fregata Novara, vojna ladja s tremi jadri, šestimi palubami in dvainštiridesetimi topovi. Ladja je bila na poti dve leti in tri mesece.
Botanična zbirka obsega več kot milijon in pol najdb, večina je herbarijev rastlin iz Italije, zlasti iz Furlanije – Julijske krajine. Tu so zbirke algologije, mahu, lesa, semen in plodov.
Zoološke zbirke obsegajo zbirko morskih in sladkovodnih rib. Razstavljen je primerek belega morskega psa, ulovljenega v Kvarnerskem zalivu leta 1906, meri 5,4 m in je največji na evropski celini oz. drugi največji na svetu.
Pritegne tudi zbirka plazilcev in dvoživk, predvsem iz Julijske krajine in Dalmacije. Predstavljenih je tudi 5.000 primerkov ptic, ki pripadajo 550 različnim vrstam.
Pol milijona primerkov žuželk iz Furlanije – Julijske krajine in sosednje Slovenije ter drugih območij sodi v entomološko zbirko (žužkoslovje).
Mineraloško zbirko sestavlja na tisoče najdb, ki prihajajo predvem z ozemlja nekdanjega Habsburškega cesarstva in Italije.
Med paleontološko zbirko je najpomembnejši eksponat dinozaver Antonio. Jamski medved napravi na obiskovalce vtis s svojo velikostjo.
Veliko prostora je namenjeno evoluciji človeške vrste – od primatov in praopic do Homo sapiensa – mislečega človeka. Razvoj človeške vrste so znanstveniki spoznavali iz najdenih kosti.
Muzej, ki je med najstarejšimi v Italiji, dolguje svojo slavo tudi večini najdb iz Krasa in Jadrana. Zbirke so organizirane na zanimiv način, tudi interaktivno, s pomočjo računalniških programov.
Obisk Prirodoslovnega muzeja v Trstu omogoča potovanje skozi zgodovino od najdavnejših časov, poglabljanje znanja o živih bitjih, ki naseljujejo in so naseljevala planet Zemlja.
Nekaj korakov preko dvorišča. MUSEO DELLA GUERRA PER LA PACE DIEGO DE HENRIQUEZ – MUZEJ VOJNE ZA MIR, ki predstavlja eno največjih italijanskih muzejskih znamenitosti. Muzeo de Henriquez ima svoj logotip, ki dobro izraža sporočilo, ki ga je v zgodovino posredoval njegov ustanovitelj. Črka H, ki je začetnica priimka, prečka pa jo trak svetlih barv, ki namiguje na zastavo miru.
Po muzeju nas je vodil dr. Giorgio Potocco, prevajala sta Aljoša Vidakov in Edi Glavič iz kluba Adria Classic Koper.
Diego de Henriquez, rojen leta 1909 v Trstu, se je že od malih nog posvečal vsestranskemu zbirateljstvu, ne le vojnega materiala. Njegova prvotna strast je bila arheologija, gradivo je zbiral po Krasu in Istri.
Prelomnica v njegovem življenju je bilo leto 1941. Kot navaden vojak je bil vpoklican v vojsko v San Pietru del Carso (današnja Pivka) V Sloveniji. Park vojaške zgodovine je nastal v vojašnici, kjer je služil Diego. Od svojih nadrejenih je kmalu dobil pooblastilo za izterjavo vojnega plena, s katerim je začel postavljati vojni muzej.
Henriquez je po 8. septembru 1943, po ločitvi Italije od Nemčije, razumel, da bi se Nemci zlahka dokopali do vojnega materiala v San Pietro del Carso. Z več vožnjami po železnici je dal prepeljati predmete Vojnega muzeja v Julijsko prestolnico.
Diego de Henriquez je bil poliglot in »spreten diplomat«. Uspelo mu je vzpostaviti sproščene odnose z vsemi vojskami, ki so okupirale italijansko ozemlje. Leta 1945 je kot prevajalec sodeloval pri pogajanjih za predajo Nemčije. Nemci so želeli, da se ujetnike preda Angloameričanom, ne Jugoslovanom. V zameno za svoje delo je Diego zahteval od Nemcev od vsakega orožja po en kos ter suknjič nemškega generala. Dobil ga je brez enega našitka, ker ga je general obdržal zase za spomin. S tem generalom sta ostala v dobrih odnosih.
Na ogled je obsežna zbirka topov, vozil, orožja, orodja, uniform, sanitetnega materiala, dokumentov, umetniških del, fotografij iz 1. svetovne vojne. To je zbirka, ki jo je vse življenje, tudi za ceno bankrota, sestavljal Diego de Henriquez, tržaški učenjak, strasten in vztrajen raziskovalec in zbiralec relikvij, predvsem vojnih.
Takoj na vhodu je postavljen eksponat iz Avstro-Ogrske mornarice, ki so ga pripeljali v železarno na topljenje. To sta dve plošči. Železna in monolitna. Monolitna zadrži granato. Vojna postane mehanizem razvoja.
V pritličju je stalna razstava »1914-1918 POGREB MIRU« posvečena zgodovini 1. svetovne vojne, ki se začne s pogrebnim sprevodom Avstro-Ogrskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda, umorjenega 28. junija 1914 v Sarajevu. Atentat je spremenil mir v vojno.
Top 305/17, izdelan v Italiji po angleški licenci je eden izmed 38 izdelanih primerkov, najden pri Kobaridu. Tehta 33,8 tone, na minuto lahko izstreli pet 440 kg težkih projektilov z dometom 17,6 km pod kotom 45 stopinj. Top so pripeljali na določeno mesto s parnim traktorjem, sestavljali so ga dva dni in ga niso več premikali. En projektil je stal enoletno delavsko plačo. Vojna je draga in vse se na koncu uniči. Zmaga tisti, ki ima denar.
Vse tovarne municije so proizvajale iste kalibre. Države v vojni so se kopirale in kradle patente. Italijani so vestno kopirali Avstro-Ogrsko orožje.
Za vojne potrebe je bil narejen tudi avto, njegova poraba je bila 100 litrov goriva za 180 km. Vojna je prisilila tovarne, da so naredile korak naprej. Metode dela so aplicirale na civilna vozila, da se je zmanjšala ekonomska kriza po 1. svetovni vojni.
S kamionom Lancia so po vojni krotili demonstrante. V 2. svetovni vojni vojni je doživel aktivno uporabo v boju proti partizanom in civilistom.
Bicikel Bianchi s polnimi gumami s prostim tekom ali fiksnim pogonom in vzmetenjem je bil v 1. svetovni vojni za vojne potrebe, za ljudstvo le luksuz.
Za prevoz pontonov se je uporabljal voz z velikimi lesenimi kolesi, ki so jih izdelovali kolarji. Pozneje je industrija pokončala obrtnike in obrtniška znanja.
Lahki mitraljezi italijanske izdelave niso bili uporabni v strelskih jarkih, služili so za oborožitev letal. Tudi granatometov, narejenih za strelske jarke niso radi uporabljali, ker so morali odpreti barikade in so s tem izdali svoj položaj. Skoraj vse orožje v muzeju je bilo uporabljeno v obeh vojnah.
Pojavljala so se tudi primitivna orožja kot v srednjem veku. Avstro-Ogrski oficirji so zapovedali, da se vojak ne sme nikoli ločiti od zložljive vojaške lopate – ašovčiča, ki je bila vsestransko uporabna.
V strelskih jarkih ni bilo mogoče imeti vojaške kuhinje. Hrano so dostavljali iz zaledja v posebnih posodah. Med fronto in zaledjem je delovala pošta. Leta 1918 je bilo poslano preko 3,5 milijona kartic in pisem, ki so jih cenzurirali, da ne bi demoralizirali prebivalstva. Vojaki so na slikah vedno nasmejani, umrlih ni. Vojska je tiskala razglednice v več jezikih, vojak je podčrtal svoj jezik in se podpisal.
Prekuhavanje oblek ni uničili jajčec uši, zato so jih razkužili v avtoklavah s paro pri 120 stopinjah. Oblačila so se skrčila. Velik vojak je dal jakno manjšemu. Bolhe in uši so smrtno nevarne, Evropa jih pred 1. svetovno vojni ni poznala, potem so se spet razpasle.
Po prvi svetovni vojni se je število prebivalstva zmanjšalo za eno tretjino. Mnogi se niso vrnili. To je bila vojna proti civilistom. V preteklosti so se bojevale armada proti armadi. Po stopnjevanju nasilja v 2. svetovni vojni je umrlo več civilistov kot vojakov.
1. svetovna vojna pomeni razpad Avstro-Ogrske na Avstrijo in Madžarsko, Italija je bila prepuščena sama sebi. V 1. svetovni vojni je večina mest preživela, izjema je bila Gorica. V 2. svetovni vojni so bila bombardirana vsa mesta, razen Benetk. Kar sta prinesli ti dve vojni civilistom, se je zdelo Diegu nedopustno.
Govoriti o miru s prikazovanjem tankov ni lahko. Za razliko od drugih muzejev ima Muzej vojne za mir duhovno in izobraževalno nalogo. Organiziran je tako, da ljudi uči, da dobrobit človeštva ni v ubijanju samega sebe, temveč v tem, da se ljubi.
Diego de Henriquez je zapisal: »Želimo poskušati pokazati, kako v vseh časih in še posebej v sedanji dobi vojna v veliki meri predstavlja velikansko in neuporabno razpršitev dragocenih energij, ki bi lahko, če bi bile uporabljene v izključno miroljubne namene, dale čudovite in nepričakovane rezultate.«
Konec vojne ljudje nočejo več govoriti o vojni ali vojno uporabljajo kot politični dialog.
RIŽARNA. »Nekoč je bil to kraj trpljenja in smrti, zato naj bo to zdaj kraj spoštljivega spomina in tihega premišljevanja«, je napisano ob vstopu v Muzej Rižarna v predmestni četrti Sv. Sobota.
Z minuto tišine smo počastili spomin na žrtve, za katere je bila Rižarna vrata v smrt.
Rižarna je bila zgrajena leta 1898 kot tovarna, v kateri so luščili riž iz Japonske in Indije. Leta 1927 je šla tovarna v stečaj, stavba je postala kasarna. Takoj po kapitulaciji Italije, v septembru 1943 so nemški nacisti Rižarno spremenili v koncentracijsko taborišče. Naslednje leto so v notranjosti zgradili krematorijsko peč. V njej so se končala življenja številnih nedolžnih ljudi; Slovencev, Italijanov, Hrvatov, Judov, talcev in partizanov, žalostno je, da tudi otrok in žensk, ki so jih zaprli brez vsakega kriterija.
Rižarno je vodil Odilo Lotario Globočnik, nacistični krvnik slovenskega rodu. Rižarna je postala istočasno okupatorjeva vojašnica in zapor, zbirni center za deportacijo v Auschwitz ali Dachau in skladišče naropanega blaga. Pod nemško zasedbo Italije so nacisti samo preslikali vzhodno Evropo, deportacije, etnično čiščenje. To ozemlje so hoteli očistiti vsega, kar ni nemško strateško pomembno za Jadransko morje. Zato je z življenjem plačalo preko pet tisoč oseb, 25 tisoč jih je bilo deportiranih.
Muzej je razdeljen na Dvorano križev, Celice in Celice smrti. V pritličju je ohranjenih 17 celic smrti za hujše osumljence v velikosti 2×2 m, vanje so strpali do 6 oseb. V celicah smrti ni bil nihče ubit, tu so samo čakali. Zaprte so redno vodili na mučenje. Tu so obsojene »mehčali« preden so šli na končno mučenje in v smrt.
Krematorij, garažo in dimnik so Nemci 29. aprila 1945 razstrelili, vsa dokumentacija je bila zažgana. Dokazi o grozotah v Rižarni so s tem izginili, ostali so le napisi jetnikov na stenah celic v opomin, da so bili tu in več kot 3.500 osebnih dokumentov, ki jih Nemcem ni uspelo zažgati. Več kot 600 grafitov je prepisal in dokumentiral tudi Diego de Henriquez.
Leta 1965 je bila Rižarna razglašena za državni spomenik. Vhod v Rižarno – 45 m dolg hodnik, 11 m visoki zidovi prestavljajo pot iz sveta živih v pekel človeške krutosti, pot v smrt. Človeka zagrabi utesnjenost, strah, nelagodnost, občutek teme. Hodnik obiskovalce opozori na tragedijo edinega nacističnega taborišča na italijanskih tleh.
Arhitekt Romano Boico se je odločil, da Rižarni ne bo povrnil prvotne podobe. Simbolno je uporabil beton in železo in s tem poudaril hladnost objekta. Na mestu dimnika so postavljeni železni drogovi, ki predstavljajo dim.
Tekom dneva smo si ogledali tri muzeje in vsak je po svoje razmišljal o videnem.
Muzej je prostor, v katerem fotografije, dokumenti in predmeti pripovedujejo o preteklosti. Zgodovina je učiteljica in iz zgodovine se je potrebno učiti. Ali smo se kaj naučili? Zgodovine ni mogoče spremeniti, moči lahko usmerimo v to, da vplivamo na sedanjost in prihodnost.
Hvala organizatorjem Zveze SVS, ki so nas popeljali v izbrane muzeje, hvala za družaben klepet ob večerji v Gostilni Belvi pri Kopru.
Ana Pia Debeljak
Foto: Maj Kikelj