Člani OTC Škofljica smo se 4. junija zbrali pri AC Žgajnar na Škofljici na spomladanskem srečanju s svojimi starodobniki, ki predstavljajo iz pozabe rešeno preteklost. Po uvodnem pozdravu predsednika Franca Grudna, so veterani po dveh letih premora spet zarohneli in zapeljali na cesto ter po pijavškem klancu do Gradu Turjak.
Srečanja se je udeležilo 70 članov ter 35 sovoznikov. Motorji so zapeljali na grajsko dvorišče, avtomobili so parkirali okrog gradu ter pod grajsko lipo. Z zastavicama okrašen je vzbujal pozornost Chrysler, last Jožeta Zalarja, najemnika Gradu Turjak. Ob njem so se postavili Škoda Popular, Ballila, Tatra 57, prikoličar BMW….
Na območju današnje Slovenije je bilo zgrajenih 329 stavb, ki so opredeljene kot grad. Ohranjenih objektov je le 90, ostalo so razvaline, sledovi ali izginuli objekti.
Grad Turjak je bil eden izmed najmogočnejših in najbolj znamenitih gradov na Kranjskem. Slavo si je pridobil v bojih s Turki. Nastal je v 10. ali 11. stoletju in skozi vso zgodovino so bili lastniki gradu znana plemiška rodbina Auerspergi (Turjaški).
Grad je znan tudi po svojem pomenu za zgodovino reformacije v slovenskih deželah, podpirali so projekt tiskanja prvih slovenskih knjig, grad je imel svojo tiskarno.
»Grad Turjak je grad presežka, ne le v slovenskem, pač pa v širšem srednjeevropskem prostoru.« (zgodovinar dr. Miha Preinfalk, ZRC SAZU)
Rodbina Auersperg je ena redkih plemiških družin pri nas, ki ima pozitiven prizvok v slovenski javnosti.
Pred obokanimi grajskimi vrati je nase privabljala poglede večna klasična lepotica Škoda Popular, letnik 1938, člana Božidarja Jereba: »Ob pogledu na fotografijo starodobnika sem sklenil: »Ta bo moj!« Da prodajalec ne bi spoznal moje velike zagretosti, sem moral svoje navdušenje nekoliko prikriti. A kupčija je bila hitro sklenjena. Pisalo se je leto 1995. Oborožen s fotoaparatom, beležko in orodjem sem jo razstavil. Žalosten sem ugotovil, da motor ni originalen, menjalnik ne opravlja svojih nalog.
Zamenjal sem motor. Originalni motor sem dobil v zaboju, vijake v vrečki. Počasi sem delal, za restavriranje je začelo primanjkovati denarja in časa. Po dveh letih me je spet prijelo, a po dele sem moral na Češko, a bil sem srečen in vesel, ko sem se po 2.256 km pripeljal domov in so bili vsi deli ustrezni in dobro ohranjeni.
V maju 1999 sem poskusno zagnal motor, kardan in menjalnik. Veselje je bilo nepopisno, a ne dolgo. V menjalniku ni bilo olja, diferencial je zablokiral, motor se je ustavil. Ali si lahko prestavljate moj pogled in občutke? Vso agonijo okoli motorja je končal zdaj že pokojni gospod Brenčič. Prigod pri restavriranju je bilo še nešteto, o tem kdaj drugič.
Maja 2005 sem popularko registriral. Porabil sem 2.202 uri, prevozil 12.982 km, o denarju ne bom govoril. Rad imam svoj avto, zame je eden najlepših oldtimerjev.«
Med klepetom je restavratorsko delo predstavil Janez Mlakar: » Motor MZ 250/1, letnik 1979, sem šel pogledat na Orle, k našemu članu Francu Mlakarju. Za prodajo se je odločil, ker ga je težko postavil na »štender«. Meni pa je bil ta motor izziv, takoj sem se odločil za nakup.
Motor je bil v precej slabem stanju, tako mašina, kot vsi ostali deli. Okvir motorja je bil zvit, rebra cilindra so bila odlomljen, privarjene je imel neke druge amortizerje. Vse oznake na motorju so bile odtrgane, ni se videlo, katere znamke je. Izvedel sem, da so s tem motorjem mladi fantje na Kozjanskem vozili kros.
Motor sem popolnoma razstavil in dal speskati. S poravnavo okvirja sem se precej namučil. Tudi pri iskanju delov sem imel nemalo težav. Na Štajerskem sem od nekega fanta nakupil potrebne stare dele, nekaj sem jih s hčerkino pomočjo naročil preko interneta iz Nemčije in Anglije. Dolgo časa sem iskal mehanika, na mašini je bilo potrebno narediti generalni servis. Našel sem ga v bližini Murske Sobote. Z mašino v avtu sem se odpeljal tja, čez teden dni sem šel ponjo. Vse dele sem prebarval in motor sestavil skupaj.
Z MZ-jem se vozim že devet let. Vožnja z njim je namreč udobna in pravi užitek. Z njim se udeležujem srečanj starodobnikov. Motor ni tako neroden kot mi je rekel gospod Mlakar iz Orel. Čeprav sem tudi jaz Mlakar, si nisva nič v sorodu, sva pa oldtimerska prijatelja.
Alojz Garvas se je pripeljal z motorjem DKW 175, letnik 1932. Še nikoli ga ni pustil na cedilu. Njegova obvezna oprema sta starodobni ruzak in marela.
Za kosilo so pripravili velike grajske burgerje, ki smo jih z veseljem pojedli ob glasbeni spremljavi Tadeja Vasleta. Obiskala sta nas tudi gospa in gospod iz Turjaka, oblečena grajski gospodi primerno.
Pogovori in druženje v skupinah se je v lepem sončnem vremenu nadaljevalo.
Ko je najbolj lušno, pa je treba domov.
Ana Pia Debeljak
Foto: Maj Kikelj, Ana Debeljak