»SLOVENSKE ATENE«

»Štafeta od Pirana do Grada na Goričkem«

Komaj 30 km iz Ljubljane, slovenske prestolnice, se nahaja velikolaška pokrajina, osnovna – osrednja poselitvena os okrog Velikih Lašč. Velikolaška pokrajina je zibelka slovenske književnosti, ki je dala Trubarja, Levstika, Stritarja, Javorška, mnogo duhovnikov in učiteljev, profesorjev, zdravnikov in sodnikov ter drugih javnih delavcev, celo ministra… Da, tu so »slovenske Atene«.

Prvič se Velike Lašče kot Villa Lasis omenjajo v letu 1145, ko je Ditrih Višnjegorski vas Lašče podaril stiškemu samostanu, ki so v teh krajih prižgali luč svete vere.

Leto 2018 je Evropsko leto kulturne dediščine. Člani OTC Škofljica smo se odločili za vključitev v program Zveze SVS, ki obeležuje to leto s »Štafeto od Pirana do Grada na Goričkem«.

Kolesa naših starodobnikov so se zavrtela proti krajem naših velikih mož, mimogrede pa smo se ustavili tudi na Lisičjem gradu pri Škofljici in Gradu Turjak.

Grad Lisičje stoji v naselju Lanišče v Občini Škofljica v lepem naravnem okolju. Grad se je prvotno imenoval Gayerav – Jastrebja jasa, domačini pa so ga po kranjsko imenovali Lisičji, ker se po okoliških gozdovih potika veliko število lisic.

O gradu Lisičje je pisal njegov gost in obiskovalec Janez Vajkard Valvazor v knjigi Slava vojvodine Kranjske. Hiša je zares čudovita, blesk in sijaj čez in čez. Dvorec je v prvi polovici 16. stoletja sezidal Pankracij pl. Baričevič, tekom stoletij je dvorec večkrat zamenjal lastnike. Prešel je tudi v roke meniškega reda salezijancev, ob koncu vojne so ga zasedli domobranci. Po vojni so se v njem naselile delavske družine. Grad je bil postopoma izropan, dolgo je sameval, v zadnjem obdobju ga je prevzela Občina Škofljica in ga delno obnovila ter zagotovila osnovne pogoje za izvedbo različnih prireditev.

Dvorec je imel nekoč največji cvetlični, botanični in pomološki vrt na Kranjskem (vrt, v katerem se gojijo sadne rastline za študijske in splošno izobraževalne namene). Tu je raslo preko 50 sort jabolk in hrušk, češnje, marelice, orehi, vinska trta in številne okrasne rastline iz vse Evrope in čezmorskih dežel.

Grad Lisičje je kulturni spomenik lokalnega pomena, ima lastnosti umetnostno-arhitekturnega, zgodovinskega in krajinskega pomena.

Turjak naj bi dobil ime po izumrlem govedu tur, ki je upodobljeno v turjaškem grbu. Beseda tur je prinešena v naše kraje približno leta 400 p.n.š. pri kolonizaciji Galcev. V njihovem jeziku pomeni tur gorovje.

Grad Turjak je eden najmogočnejših gradov na nekdanjem Kranjskem. Omenja se že leta 1220. Po potresu leta 1511 je bil obnovljen. Posebnost gradu sta okrogli stolp oz. bastija ter renesančni obrambni hodnik v obliki trikotnika. Grad je pomemben člen v razvoju grajske arhitekture v srednji Evropi. Prvotni grad je stal nekoliko nižje od današnjega. Pod gradom so ruševine nekdanjih rastlinjakov, od tu vodi pot do »molikov« – domov za ostarele delavce na gradu.

Na gradu so gospodarili Auerspergi. Zlasti znan je Andrej Turjaški, ki je premagal Turke v bitki pri Sisku, 22. maja 1593, na dan sv. Ahaca. V tem letu je bila pred gradom posajena znamenita turjaška lipa (letos je stara 425 let), ki jo France Prešeren v svoji pesnitvi Turjaška Rozamunda omenja kot hrast (umetniška svoboda). V Turjaku v spomin na bitko pri Sisku prirejajo vsakoletne viteške igre. Vabljeni na ogled!

Grad je močno povezan s slovensko literaturo. Protestantski pisec Jurij Dalmatin (1547-1589) je prav na Turjaškem gradu, kjer se je takrat skrival, prevajal Sveto pismo v slovenski jezik. Turjačani so bili veliki podporniki protestantizma, dokler te vere niso opustili.

Iz Turjaka nas je pot vodila do Rašice. V tej  vasici se je leta 1508 na posestvu Turjaških grofov rodil Primož Trubar mlinarju Mihi in materi Jeri, verjetno pred 9. junijem, ko goduje Primož. Njegov oče je bil najpomembnejši človek v vasi, saj je bil mlinar v mlinu grofov Turjaških (pozneje Temkov mlin). Bil je tudi tesar in cehmošter (ključar) v cerkvici sv. Jerneja. Po očetu se je Primož pisal Malnar, Truber oz. Trobar se je pisala njegova mati.

Leta 1520 je grof očetu dal dovoljenje, da svojega sina pošlje na šolanje. Primož je z 12-imi leti odšel z doma na Reko, nato v Salzburg, zatem v Trst, kjer je spoznal škofa Petra Bonoma in bil deležen osnovne klasične vzgoje. 

Leta 1530 je bil posvečen v duhovniški stan, v pridigah je zagovarjal Lutrov nauk, izoblikoval je svoj jezik in postal izreden govornik. V začetku leta 1548 ga je duhovno sodišče izobčilo, pobegnil je v Nemčijo. Vključil se je v protestantizem in začel pisati knjige v slovenskem jeziku, da bi njegovi »lubi Slouenci« razumeli novo vero. Katekizem, ki vsebuje sedem pesmi, dve molitvi in pridigo o veri ter Abecednik na osmih straneh sta napisana v govoru njegovega rojstnega kraja, Rašice. Prvi slovenski knjigi je napisal leta 1550, podpisal se kot »rodoljub ilirski«.

Julija 1561 se je odpravil v Ljubljano, bil je veličastno sprejet, pomagal je urediti slovensko protestantsko cerkev. Tri leta pozneje je Trubar posegel v pravice deželnega kneza, bil je obsojen in izgnan, vrnil se je v Nemčijo. Umrl je leta 1586 v Derendingenu, kjer je tudi pokopan.

Primož Trubar je bil protestantski duhovnik in prevajalec ter utemeljitelj slovenskega knjižnega jezika. Abecednik in Katekizem sta napisana v gotici, vse ostalo v latinici. Trubar je imel ob svojem pisanju pred očmi vse Slovence, imel je visoko narodno zavest.

Trubar je bil prvi, ki je v domačem jeziku zapisal že stoletja uveljavljeno ime Slovenci. Ime se nanaša izključno na Slovence in ne na vse Slovane. Že v svojem času si je pridobil ugled in spoštovanje kot ponosen Slovenec. Danes velja kot človek, ki je napisal in dal natisniti prvo slovensko knjigo oz. bukev.

Ime Primož Trubar bo slovelo, dokler se bo glasila slovenska beseda.

Za ohranjanje slovenske besede skrbimo tudi v literarni skupini Univerze za tretje življenjsko obdobje v Velikih Laščah. Napisala sem pesem.

PRIMOŽ TRUBAR

Od A do Ž in od Ž do A

Abecednik, biser cenjen,
črke drobne, enakovredne,
filigransko graciozne.
Hrepenel idealist
jezik klenemu ljudstvu
maloštevilnemu navdihniti.
Obelodanite pisanje,
Raščan Slovencem šepeta,
Trubar usodno,
vizionarsko zariše žitje.

Žlahtna zapuščina
verskega učitelja Trubarja.
Šolstvo – simbol resnice,
pismenstvo naroda,
molitev, latinica,
ključ jezika.
Izobrazba humanista,
glas futurologije,
enotnost duhovnika – človeka.
Cerkev, bogoslužje. Amen.

Na Rašici se križajo ceste in poti proti Velikim Laščam, Dobrepoljski dolini in Muljavi, proti Ljubljani in proti Robu in Rutam. Že v davnini je bilo na tem križišču zelo živo, tu je bila mitnica. Bogato fužinarstvo je prispevalo k gospodarskemu povezovanju z Evropo.

Slikoviti Temkov mlin je preurejen v Trubarjev gaj, ki ga krasijo lepa okolica ob potoku, spominska soba v nekdanjem mlinu, s Tršarjevim kipom Primoža Trubarja ob vhodu, galerija v gospodarskem poslopju, žaga, dvokrilni kozolec, prodajalna spominkov, gostišče …

Fran Levstik se je rodil leta 1831 v Dolnjih Retjah, slab km izven Velikih Lašč. Deloval je kot pesnik, pripovednik, literarni kritik, jezikoslovec, narodni in politični ideolog, časnikar in še marsikje.

»Trd bodi, neizprosen, mož jeklen,
kadar braniti je časti in pravde
narodu in jeziku svojemu.«

(iz Tugomerja – predelana Jurčičeva proza)

Dober jezik je videl v govoru dolenjskega in notranjskega kmeta. Slovenskim pisateljem je svetoval, naj pišejo v domači besedi na podlagi življenja, Slovenec mora videti Slovenca v knjigi, kakor vidi svoj obraz v ogledalu.

Levstik je služboval v več krajih, med drugim tudi na gradu Turn pod Čatežem. Seznanil se je s črnooko kmečko lepotico Tono Zidarjevo, nastale so znamenite Tonine pesmi – Boječnost, Prvi poljub, Tiha žalost, Dve otvi…  Ker je bil prepričan, da je ljubezen lepa le, dokler si zaljubljen, je Tono zapustil in se vrnil v Retje.  Starši so se preselili na novo kmetijo v Novem mestu, a Levstik se je odločil da iz te lepe velikolaške dežele ne gre. Prebival je v sobici soseda Ilije in nastala so dela Popotovanje iz Litije do Čateža, Napake slovenskega pisanja in Martin Krpan z Vrha.

DVE OTVI

Dve otvi sta prileteli
v jezéro pod skalni grad;
tam plavata družno po vodi,
veslata v kristalni hlad.

Jaz gledam skoz okno dve otvi
in v meni utriplje srce,
zamišljeno v dneve nekdanje
na lice usiplje solze.

Pozneje se je zaljubil v Franjo Koširjevo, nastal je venec pesmi – Franjine pesmi. A tudi njo je zapustil z istim razlogom, ljubezen je lepa le, dokler si zaljubljen. (S tem so se strinjali tudi vsi člani kluba.)

Martin Krpan je Levstikova nesmrtna umetnina, slovenska umetna pripovedka, njegovo najlepše in najpopolnejše delo, ki se začenja takole: Enkrat v nedeljo popoldne mi je v lipovi senci na klopi Močilar pravil naslednjo povest ….

Martin Krpan je kmečki človek, poln ljudske modrosti, junak, sila močan, pogumen in samozavesten. Ukvarjal se je s tovorjenjem soli, kar je bilo prepovedano. Zaradi zmage nad Brdavsom je za nagrado dobil dovoljenje za tovorjenje soli. Sol pomeni tudi vrednost, blagostanje, samostojnost in je sinonim za pamet in duhovitost.

Sporočilo, ki ga ponuja Martin Krpan je kratko in preprosto: »Da je Dunaj rešen stisk, mora priti na pomoč slovenski kmet«.

Levstik  je umrl novembra 1887, pokopan je v Ljubljani. Dve leti kasneje so mu v Velikih Laščah postavili spomenik pred farno cerkvijo Marijinega rojstva. Zamisil in postavil ga je velikolaški podobar Franc Jontez. Slovesnosti s kresovi, ognjemeti, godbo in s koncerti so trajali dva dni, 11. in 12. avgusta 1889.  Ob njegovi postavitvi so vaščanke prinesle šopek rož z groba njegove prve ljubezni, Tone Zidarjeve. Odkritja spomenika se je udeležilo 40 društev, državni in deželni poslanci, številni profesorji in doktorji iz domovine in tujine. Josip Stritar je ob tej priložnosti pripravil pesem:

»Jeklena volja, neupognjen vrat,
prijatelj stanoviten, človek zlat.
V nevihti mož, naprej, pokonci glavo!
Visoko nosil sveto je zastavo.«

Leta 1931, ob 100. letnici rojstva so na obstoječem spomeniku odkrili plaketo, delo kiparja Svitoslava Peruzzija.

Spomin na Frana Levstika sta spominska plošča in doprsni kip na ostankih rojstne hiše, ohranjen je Ilijev kozolec, star najmanj dvesto let, krit s slamo in zgrajen brez enega samega jeklenega žeblja in Močilarjeva lipa. Kozolec je nezgrešljiv del slovenske etnološke dediščine, značilen za slovensko podeželje in arhitekturo. Ohranila pa se je tudi Levstikova ideja o slovenstvu in slovenskem narodu, zažarela je in žari še danes.

Josip Stritar – pisatelj, dramatik, kritik in prevajalec – je zagledal luč sveta leta 1836 v Podsmreki, gručasi vasici, obdanimi s pašniki, polji in starimi sadovnjaki. Rodil se je kot osmi otrok očetu Andreju in materi Uršuli. Bil je izjemno bister, obiskoval je ljubljansko normalko in gimnazijo. Nekaj časa je prebival v Alojzijevišču, internatu za bodoče duhovnike, a je misli na ta poklic opustil. Seznanil se je s Franom Levstikom in vse življenje sta si bila zvesta prijatelja.

Bil je odličen študent, dobil je službo domačega učitelja v premožnih meščanskih družinah in z njimi potoval po Evropi. Bil je edini od slovenskih študentov na Dunaju, ki ni nikoli trpel pomanjkanja. Dobil je službo prevajalca, po diplomi je postal profesor latinščine in grščine na dunajskih gimnazijah, poučeval je tudi nemščino, francoščino in lepopisje. Poročil se je s kmečkim dekletom Terezijo Hochreiter iz Aspagna, rodila sta se sinova, ki nikoli nista znala govoriti slovensko.

Josip Stritar je bil pravo Levstikovo nasprotje. Levstik je bil revolucionar, ki je vedno zagovarjal svoje nazore, Stritar je bil nežen in mehak, zanimala ga je umetnost. Stritar je izdajal Dunajski zvon, oblast ga je ukinila. Stritar je zato napisal svoje najlepše delo, Dunajski soneti, v katerih piše, da umetnost ne sme služiti politiki, ampak ljudem, narodu.

Med mnogimi deli so poznana: novela Svetinova Metka, roman Zorin, roman Gospod Mirodolski, povest Rosana, radi zapojemo njegovo Žabjo svatbo, pa tudi Levstikovo Cvilimož pozna vsak otrok. Stritar je svoja dela objavljal pod psevdonimi Boris Miran, Kopriva Jurij, Jos. Odurni, Peter Samotar.

In še odgovor na vprašanje, kaj je kultura? Kultura je skupek dosežkov, vrednot človeške družbe kot rezultat človekovega delovanja, ustvarjanja. Kultura označuje vse produkte posameznika, skupine ali družbe inteligentnih bitij. Sem spadajo tehnika, umetnost, znanost…

Najbolj vidni predstavniki kulture so muzeji, starodobna vozila pa so premikajoči se muzej.

»Ljudje brez zavedanja o lastni pretekli zgodovini, izvorih in kulturi, so drevesa brez korenin.« (Marcus Garvey)

In kaj je kulturna dediščina? Kulturna dediščina je vse, kar je vzeto iz preteklosti, je del nas, tradicija, je sestavina naroda.

V slovenskih Atenah smo spoznali bogato kulturno dediščino, kulturo slovenskega jezika, kulturo narodne zavesti, predstavili pa smo se s tehnično dediščino, z našimi vozili iz preteklosti.

                                                                                                                           Ana Pia Debeljak