ČUDEŽNI SVET BREZ SONCA

14. september 2019. Lepa, sončna sobota. Člani OTC Škofljica smo se ob 11. uri z zloščenimi starodobniki zbrali pri Avto centru Žgajnar na Škofljici na jesenskem srečanju. Odločili smo se za krajšo vožnjo. Naš cilj je bil takorekoč na domačem pragu – Županova jama.

Županova jama je dolenjski kraški biser, ena najlepših slovenskih kraških jam, sredi gozda med Grosupljem in Turjakom, le slabe pol ure iz Ljubljane. Obiskovalcem razkriva razkošen podzemeljski svet, ki ga je skozi tisočletja ustvarjala kraška voda.

Vhod v jamo leži pri vasi Velike Lipljene na nadmorski višini 410 m, dolga je 360 m, globina je 77 m. V njej je urejenih 610 m krožne poti. 26. maja 1926 je jamo odkril Josip Perme, tedanji župan občine Šentjurij pri Grosuplju in od tod tudi ime. Tega dne se je Perme spustil v jamo skozi brezno po 11 m dolgi lestvi. Izposodil si jo je v neposredni bližini, v protiturški utrdbi Tabor Cerovo. Z visokim obzidjem utrjena srednjeveška cerkvica je okoliškim prebivalcem dajala zavetje pred turškimi vpadi in se je do danes ohranila skoraj v prvotni obliki.

Pernetova jama
Pernetova jama

Novo odkrite dvorane so uredili in jih za obiskovalce uradno odprli 15. maja 1927. Zanimanje je bilo izredno. Železniška uprava je organizirala poseben vlak, iz Ljubljane je v Grosuplje pripeljal več kot tisoč izletnikov. Na električno omrežje so jamo priključili že leta 1936. V času po 2. svetovni vojni se je lepotica imenovala Taborska jama, od leta 1996 se ponovno imenuje Županova. Za jamo danes skrbi Županova jama – turistično in okoljsko društvo Grosuplje.

Kraške jame so večje ali manjše vodororavne podzemeljske votline, ki jih je oblikovala tekoča voda, čudo narave, očem skrite stvaritve.

Iz toplega sonca smo se spustili po stopnicah do vstopne dvorane Ledenica. Ledenico so okoliški prebivalci poznali že več tisočletij. V »Slavi vojvodine Kranjske« jo je leta 1689 opisal tudi Janez Vajkard Valovazor. Domačini so jo uporabljali za skrivališče ob turških vpadih. Kasneje so jamo, zlasti v poletnih mesecih uporabljali za shranjevanje ledu in živeža, temperatura v njej je le 4 stopinje. Pozimi je odeta v ledene kapnike.

Ledenica

Iz Ledenice smo se po strmih stopnicah po umetno izkopanem rovu, dolgem 34 m, povzpeli do Srebrne dvorane, kjer so nas očarali kristalni kapniki in nešteto sigastih ponvic. Naslednja je Županova ali Permetova dvorana. V njej so tla izravnana. Na stropu je viden prvotni vhod v jamo. Sledi Velika dvorana, kjer se nahaja največja in najmogočnejša skupina stalagmitov, ki se v spomin na padle v 1. svetovni vojni imenuje Spomenik neznanemu junaku. Nekaj strmih in spolzkih stopnic in že se nahajamo v Blatni dvorani, ki je dobila ime po debeli plasti ilovice, ki prekriva tla in stene. Je pa v njej najmogočnejši kapnik jame. Njegov obseg je 7 metrov. Na njem se siga odlaga v lepih bleščečih kristalih.

Še bolj strme stopnice vodijo do Matjaževe dvorane. Kapnik, imenovan »Prestol kralja Matjaža« je najlepši. Oblikujeta ga dva mogočna kapniška strebra. Matjaževo dvorano so leta 1965 uporabili nemški filmarji. Posneli so kadre filma o Winnetouju. Tri leta kasneje so na istem mestu posneli tudi prizor iz filma Kekčeve ukane režiserja Jožeta Galeta. Spustili smo se še do Zadnje dvorane z globokim breznom. Pod njo je še leta 1995 odkrita Igorjeva dvorana, ki je dostopna sama jamarjem.

Županova jama s sedmimi dvoranami je med manjšimi v Sloveniji, vendar so v njej vse značilnosti kraških pojavov: kapniki – stalagmiti, stalaktiti, strebri, zavese, cevčice, igle, sigasti špageti, ki visijo s stropa. Te čudovite stvaritve narave so vseh barv in oblik. V jami so prepadi, brezna, rovi, sigaste ponve s kristalno čisto vodo. Stalaktit je kapnik, ki raste s stropa, stalagmit raste iz tal. Kadar se združita nastane kapniški steber ali stalagmat. Kapniki so sigaste tvorbe, ki nastajajo z  izhajanjem ogljikovega dioksida iz kapljajoče vode. Zaradi tega se v suhih delih jam izloča kalcit oz. siga. Rastejo zelo počasi, le nekaj cm na tisoč let. In kapniki nemalokrat človeka opomnijo, da 100 let ni veliko.

V tišini in temi so svoj življenjski prostor našli netopirji – mali in veliki podkovnjaki – njihovo ime izvira iz posebne oblike ust,  jamske kobilice, polži jamničarji, jamski hrošči.

Vhod v jamo je zavarovan z vrato z jeklenimi palicami. Sam brez vodenja ne moreš vanjo. Nas je pospremil vodnik Miha, od njega smo zvedeli vse te zanimivosti in še veliko več.

Lepo in nenavadno je tudi to, da lahko Županovo jamo obiščemo tudi pozimi. V njej smo na varnem, »pod streho«, je prijetno toplo, 9,5 stopinj. Lepota kapnikov je enako bleščeča kot v poletnem dnevu.

Dobro uro smo se zadržali v pravljičnem svetu, občudovali in strmeli smo v razkošje kraškega podzemlja, bilo je posebno doživetje. (»Joj, tako je lepo kot v nebesih,« je ob odkritju votline leta 1926 vzkliknil Permetov sin.) Jama je odmaknjena od turističnega vrveža. Po ogledu je tu idealen kraj za sprehode pod krošnjami dreves.

Strme stopnice, 500 do dna jame in prav toliko ven, so nas precej zdelale. Vse izgubljene kalorije smo nadomestili s kosilom, ki ga je pripravilo Mesarstvo Blatnik na Ranču Žgajnar na Selah pri Lavrici. Ob sproščenem druženju smo klepetali o vtisih v jami, veliko besed je bilo izrečenih tudi o naših starodobnikih, bleščalo se je v jami in zunaj nje.

Za konec le še to. Pot pod noge in v Županovo jamo na ogled kraških čudes, naj bo poletje ali zima.

                                                                                                                    Ana Pia Debeljak

Leave a Reply