RELI PEKING – PARIZ 2019

MLADCA JOŽE IN BLAŽ S STARIM BUICKOM NA NAJTEŽJI PREIZKUŠNJI

Ali se bo Jože Zalar udeležil relija Peking – Pariz?

14. oktobra 2018 je OTC Škofljica organiziral zadnjo starodobniško prireditev v letu, tradicionalni sejem starodobnih vozil in opreme na sedežu podjetja Prit v Ljubljani. S posebno nalepko »Peking – Pariz 2019« je nase opozarjal črni buick, letnik 1937, pripeljan iz Finske.

V letu 2019 bo namreč organizirana sedma ponovitev relija od Pekinga do Pariza. To je avantura, edinstven reli starodobnikov, ki sledi prvotnim pionirjem iz leta 1907. Reli je najdaljši in najtežji izziv za starodobna vozila in njihove navdušene lastnike, pa naj so ti novinci ali že izkušene posadke.

Spraševali smo se, ali se bo na to avanturo podal lastnik buicka Jože Zalar, član OTC Škofljica. Odgovora nismo poznali.

                 

Predstavitev na ljubljanskem Plečnikovem trgu

Pariški časopis Le Matin je 31. januarja 1907 objavil nenavaden izziv: »Kar je treba dokazati je, da lahko človek in avtomobil naredita karkoli in gresta kamorkoli. Ali obstaja kdo, ki bi to poletje potoval iz Pekinga v Pariz z avtomobilom?«

Letos je bila sedma ponovitev tega najstarejšega, najdaljšega in najzahtevnejšega relija starodobnikov na svetu. Prvič sta se ga udeležila tudi dva Slovenca – Jože Zalar, član OTC Škofljica in Blaž Stefanija.  K projektu je potegnil dobrega prijatelja Blaža, s katerim se na motorističnih potovanjih druži že več kot dvajset let.

Zalarja in Stefanijo je doletela posebna čast. Za reli ju je organizator, ERA – The Endurance Rally Association iz Anglije, izbral izmed več kot 500 prijavljenimi posadkami. Izbranih je bilo 120 dvočlanskih posadk za 14.000 km dolgo avanturistično pot.

Jože in Blaž sta starodobnika, s katerim sta se odpravila na pot, predstavila medijem in javnosti 5. marca ob 12. uri na ljubljanskem Plečnikovem trgu pred Parlament pubom.

»Za izbor na ta prestižni reli so bili postavljeni trije večji kriteriji. Predstaviti moraš vozilo, biti mora zanimivo. Pripravljeno oz. predelano mora biti po kriterijih organizatorjev. Poleg tega moraš biti finančno sposoben. Koliko me je stalo? Ne bom odgovoril. Me bo moje dekle…« se je nasmejal Jože.

Buick Series 40 Special je klasična limuzina s štirilitrskim vrstnim osemvaljnikom, ki proizvede 78 kW (105 KM). Izdelali so ga leta 1939 v ZDA. Restavrirali so ga na Finskem. V Sloveniji so ga še enkrat razdrli ter znova sestavili in predelali. Predelava zajema vgradnjo varnostne kletke, namestitev dodatnih števcev za temperaturo, vgradnjo večjega, 160-litrskega rezervoarja za gorivo, predelavo električne napeljave iz 6 na 12 voltno, zamenjavo platišč, namestitev navigacijskih in drugih naprav ter zamenjavo originalne klopi za dva sedeža. Vozilo nosi startno številko 30, gre namreč za 30. najstarejše vozilo na dirki.

Zalar je poudaril, da pri tej preizkušnji ne gre le za hitrost, temveč predvsem za natančnost in sposobnost navigacije. Vztrajnostni reliji so posebna vrsta tekmovanja, kjer ne šteje vedno le hitrost, temveč tudi spretnost, znanje in kanček sreče.

»Kot navigator imam zelo pomembno vlogo. Če navigator naredi napako, se narobe vozi in to je, kot pravijo, navigacija je 60 % vožnje. V krajih, kamor se podajava ni znakov, ni ceste, ni semaforjev, ničesar. To je precej odgovorno delo. Vozimo po roadbooku (potovalni knjigi), s sateliti je pri navigaciji precej težav. Uporabljamo tudi karte in kompase.

Nobena država ni izziv. Navigacija je povsod enaka. Kjer je cesta, ni problemov. Sredi puščave Gobi pa ni tako. Z Jožetom bova več kot en mesec skupaj presedela v avtomobilu. Že dolgo sva prijatelja, prepotovala sva že velik del sveta. Oba sva karakterno močna in vedno potujeva s smehom,« je tudi tokrat s smehom opisal svoje delo pri tem slovenskem zgodovinskem podvigu navigator Blaž Stefanija.

Zanimiv je bil odgovor na vprašanje, kaj bosta vzela s seboj: »Kaj imava s seboj? Zelo veliko rezervnih delov, rezervnih delov, pa rezervnih delov, orodje, orodje in še malo orodja. To bi bilo to! Zanesla se bova samo nase, na znanje, ki ga imava. Zadovoljna bova, če bova kje naletela na pomoč, kadar jo bova potrebovala. Če ne, se je treba znajti, iz ničesar nekaj narediti in nadaljevati pot.«

Zalar je pojasnil: »Priprava na ta veliki podvig je bila zahtevna in dolgotrajna. Močno upam, da se ne bo nič pokvarilo. Boštjan in Boštjan, mehanika, njune zlate roke so poštimale buicka in je res v vrhunski formi.«

Predstavitev na Plečnikovem trgu je bila pravzaprav uvod v 36-dnevni reli preko dvanajstih držav – iz Kitajske do Mongolije ter preko Kazahstana, Rusije, Estonije, Latvije, Litve, Poljske, Nizozemske, Nemčije in Belgije do Francije.

Kako bosta potovala iz Pariza domov? »Domov se seveda pripeljeva z buickom. To je potem najlepši del poti,« je pogovor zaključil Stefanija.

Jože in Blaž sta po predstavitvi povabila predstavnike medijev in ostale radovedneže v Parlament pub. Popili smo kavo, sok ter okusili prigrizke v maniri vzhodno azijskih dobrot: kitajske pekinške žlikrofe, mongolsko govedino, ruski borschit, vodko ter piriške s krompirjem in gobicami, kazahstanski  boursak, poljsko klobaso z zeljem in gorčico, belgijski vafelj in francoske makrone.

          

Od starta pred Velikim kitajskim zidom do Slavoloka zmage v Parizu

Člani OTC Škofljica smo vsakodnevno spremljali Jožetovo in Blaževo 36-dnevno avanturistično pot na  www.facebook.com/slimmy.buick.1939. Navajamo nekaj njegovih slikovitih opisovanj.

Prvi dan, 2. junija, vožnja iz mesta Peking na uradno otvoritev relija pred Velikim kitajskim zidom s krajšo ceremonijo. Potem smo se podali na pot in že med prvo etapo je odpovedal glavni trip meter. Na cilju etape je bilo vse OK, bil pa sem zmatran po 13 urah vožnje in 600 km poti pri temperaturi 40 stopinj.     

Cel naslednji dan smo vozili po glavnih in pomožnih cestah ter brezpotjih. Na cestah nemogoči enojni, dvojni in trojni ležeči policaji – kratki, kovinski, visoki 12 cm. Predelala sva pokrov motorja, tako da je sedaj reža za izpust vročega zraka iz motornega dela vozila.

Naslednje jutro pa kaos. Organizacija je odpovedala na celi črti. Na meji se je vse zataknilo, papirologijo je moral urejati vsak udeleženec sam. Adijo Kitajska, pozdravljena Mongolija. Tu pa spet kaos. Potna knjiga ne drži, ceste zaprte zaradi poplav, 250 km vožnje po brezpotjih. Srečava več polomljenih vozil, popravljajo jih Mongoli, za cm vara zaračunajo 10 dolarjev, nesprejemljivo!

4. dan lepo jutro, a na najinem buicku nekaj poči. Odtrgalo je zadnji desni del okvirja, na katerem sta pripeta amortizer in vzmet. Obvestim organizatorje, pošljem koordinate in naročim vlečno vozilo, odgovora ni. Vse se zapleta, obtičala sva neznano kje. Ugotoviva, da sva oddaljena cca 130 km zračne linije od glavnega mesta Mongolije – Ulan Batorja. Ob pol enajstih zvečer naju pobere minibus, na katerem je že 6 udeležencev relija. Voznik, domačin, se izgubi in šele ob 6. zjutraj nas pripelje do hotela.

Po nekajurnem počitku najdemo delavnico, tam se takoj lotijo popravila, jasno nam je, da jim lahko popolnoma zaupamo. Epilog 4. dne relija je bil tak: 75 vozil je imelo resno mehansko okvaro, najsi bo na šasiji, motorju, vzmetenju. Delavnice po mestu so bile popolnoma zasedene.

Šesti dan je bil najin buick usposobljen. Z Blažem sva se dogovorila, da ta podvig nadaljujeva po glavnih cestah, saj na brezpotjih organizatorji ne nudijo nobene podpore. Sedmi dan se lahko vprašava: A si ti tud u lukno padu? Mongolci si tolmačijo glavno cesto kot asfalt križan s švicarskim sirom, dobiš cesto polno lukenj! Pri hitrosti 90 km/h je za starodobnike usodna že manjša luknja. 11 ur vožnje, 644 km enolične pokrajine brez enega drevesa, temperatura 40 stopinj.

Novo jutro. Pretihotapila sva se na asfaltirano cesto. Po 130 km je zmanjkalo sledi. 170 km uničenega brezpotja sva prevozila s povprečno hitrostjo 20 km/h. In to naj bi bila glavna povezava čez Mongolijo. Ne moreš verjet.

Deseti dan sva prehod meje »brez problemov« opravila v »pičlih« 5 urah in 12 minutah. Rekord. Na mongolski strani so imeli malico, na ruski strani je bilo moč opazovati spretni prst carinice, saj je za tipkanje uporabila le enega. Na meji smo se srečali s preostalimi udeleženci podviga, ki so bili vidno izmučeni. Vozila pa …?! G r o z a.  Vsa vozila poškodovana.

Prvi dan v Rusiji je minil tekoče. Pred večerjo pregled vozil, soborcem smo nudili pomoč pri varjenju. Vse polomljeno kot na fronti. Drugi ruski dan je bil cilj Novosibirsk. Luknje na cestah stalnica. V mestu zavijeva v avtopralnico in olepšava buicka. Ja, ni kej. 10 minut zatem pa nevihta, trud zaman.

Naslednji dan zgodnji pobeg iz velemesta. Čez pol ure se nebo odpre, naliv. Luknje na cesti postanejo nočna mora. Na rusko – kazahstanski meji čakamo debelo uro v nalivu, zalilo je zvočnike, kratek stik. Naslednji dan sva ugotovila, da hitre ceste kar naenkrat preidejo v navadne dvopasovnice. Ceste jojmejoj ali ko greš s traktorjem na izlet. Ustavita naju policista in mahata, da sva vozila 112 km/h. Nihče ne govori angleško. Dež, sonce, piha močan veter. Pokrajina je dolgočasna, naše Prekmurje je gorski svet za Kazahstan.

Buicka sva zapeljala v mehanično delavnico, odpravili smo kup manjših napak. A ne hvali dneva pred nočjo. 22. dan. Zgodnji start in polom. Še zdaj ne morem dojeti, kakšno srečo sva imela. Počila je os na zadnjem kolesu. Sedela sva na tleh, lovila sapo. Po nekaj minutah, ko se je adrenalin umiril pa posvet, kaj narediti, kako rešiti buicka. V Moskvo, buick z avtovleko, midva z avionom. Mehanika Boštjan in Boštjan pripravita doma rezervne dele iz buicka (donatorja), ki je ostal doma. Rezervna os prispe v Moskvo z avionom, toda na napačno letališče. Po večurnem iskanju dobiva pošiljko. Brž v delavnico, delo je končano ob 23. uri. Zapeljemo ga še na optiko. Vse dela. Uspeh.   

Kratka noč, zgodnji štart, plin do konca in lov za ostalimi. Pred nami Helsinki. Adijo mama Rusija. Po dobri uri in pol se nama uspe pretihotapiti na Finsko. Evropa pozdravljena!!! Je pa tako vroče. Videti je, da so se tudi Božičku zmešali letni časi.   

28. dan dopoldne na Finskem dvakrat odpeljemo avtocros na dveh različnih progah. Zvečer naprej na trajekt za Talin. Jutro, nujna vzdrževalna dela in na pot. Estonija je nasproti Latviji dosti bolj razvita. V Rigi ceste katastrofalne. Ustavimo se v nacionalnem muzeju za motorna vozila. Pohvalno urejen.

Naslednji dan iz Latvije preko Litve na Poljsko. Vožnjo smo začeli v lepem sončnem vremenu, končali v neurju s točo in strelami. Organski veter je buicka premikal sem in tja po cesti. 31. dan vožnja po poljskem podeželju, sonce, oblaki, dež. Avto dela.

V naslednjih štirih dneh vožnja iz Poljske v Nemčijo, Belgijo in Francijo, vse do cilja, do Pariza, do osebne zmage.        

Jože, Blaž – pozdravljena doma

Ob tej sedmi ponovitvi relija zagotovo vemo, da lahko Slovenec, Škofljičan in avtomobil naredita karkoli in gresta kamorkoli, da lahko premagata nemogoče vozne razmere širnih prostranstev Kitajske, Mongolije, Rusije.

V 36 dneh, od 2. junija do 7. julija 2019 sta voznik Jože Zalar in navigator Blaž Stefanija naredila ogromne, zlasti pa nepozabne korake oz. kilometre svojega življenja. Postala sta prva slovenska posadkal na tem reliju. Števec 80-letnega buicka je nameril 13.680 km, cestam pa ne moreš reči cesta.

Start pred Velikim kitajskim zidom. Po dobrem mesecu sta naša junaka, Slimmy in Filko, prečkala ciljno črto v francoski prestolnici, zapeljala mimo Slavoloka zmage, ki ga je leta 1806 dal zgraditi Napoleon Bonaparte v počastitev svojih zmag ter nadaljevala do Elizejskih poljan – nebeškega kraja, ki je namenjen herojem in krepostnim možem, kakršna sta tudi Jože in Blaž.

Vsem trem junakom (tudi buicku na poti ni bilo lahko) je OTC Škofljica pripravil manjši sprejem pred hipermarketom E.Leclerc v Ljubljani, v soboto, 13. julija ob 10 uri. Ob prihodu so buicka spremljali štirje motoristi in s hupanjem vzbujali radovednost. Le kaj se dogaja?

Predsednik OTC Škofljica, Franc Gruden, je obema izročil priznanja, vozniku pa tudi spominski pokal. Jožeta in Blaža je pričakalo 45 članov OTC Škofljica, prvi predsednik Zveze SVS Miha Vrhunc, njegov naslednik Urban A. Demšar, predstavnik kluba Codelli Peter Škofič, Franc Udovč iz kluba Soteska in predstavnik kluba iz Vodic. Nazdravili smo s šampanjcem in zagrizli v sendviče, za kar se zahvaljujemo E.Leclercu. Zahvala tudi kavarni Mon Ami za dopoldanski kofetek. 

Po uvodni dobrodošlici smo želeli potešiti našo radovednost o pripetljajih na tej dolgi avanturi. Na vprašanje o predstavi, na kakšno pot se odpravljata, je Jože odgovoril: »Sva vedela, da se bo kaj uničilo, da bo šlo vseh 105 avtomobilov v maloro, to pa ne. Prijavilo se je 120 posadk, na start jih ni prišlo 15, do cilja pa samo 65 z avtomobili, s katerimi smo štartali na Kitajskem. So ljudje, ki so od doma pripeljali druge avtomobile in z njimi nadaljevali reli. Vsak ima svoj cilj, da pride do konca. Na kakšen način, ni važno. Točke sploh niso važne. Od 4. dne dalje jih nisem več štel, bilo je brez veze. Dobila sva toliko kazenskih točk, da nisva bila več med favoriti.

Kar se tiče relija Peking – Pariz smo naredili kljukco in to je to! So drugi izzivi, so drugi reliji, ta me ne zanima več. To je načrtno uničevanje avtomobilov, to starodobnikom ni v čast!«

Povedal je še več zanimivih stvari: »Mongolija. Ja, je asfalt, potem ga pa kar ni. Popolnoma nepredvidljivo. Kakšno gradbeno podjetje bi imelo dela za kakih dvesto let. Mongolija je kar velika. Šest, sedem dni, da smo jo prevozili in tam tudi največ polomili. Luknje na cestah te ubijajo. To je milijarda šusov. Potem se malo sprostiš in spet padeš v luknjo.

Počitka je bilo dovolj, ne glede na vse. Navadiš se na velike razdalje. Ob cesti se dogaja. Voziš, od nekod se pojavi tisoč ovac. Kamele ti presekajo pot, vzameš si čas. Ko se cesta sprazni, nadaljuješ z vožnjo.       

Motor je delal presenetljivo dobro. Motorju kapo dol. Ni se pregreval, če pa je bilo le malo prevroče, sva se ustavila. Imela sva poln avto rezervnih delov, a vse, kar sva imela s seboj, je bilo brez veze. Rabila sva čisto druge stvari. Človek si ne bi tega nikoli mislil. Dele smo menjavali med seboj.

Organizacija. Desetkrat smo res dobro spali, drugače so bila prenočišča porazna. Vse vleke, vse delavnice, vse moraš sam pokriti, oni pa so pobrali toooliko denarja. Bog varuj, da se ti kaj zgodi. Z Blažem sva imela hujšo okvaro na buicku, počeno os na zadnjem kolesu. Če te ni, noben ni vprašal kje sva, zakaj sva. Dva dni stran od ekipe. Komunikacija slaba.

V štirih prostih dneh smo popravljali avtomobile, imeli smo tudi nekaj časa za oglede. Velik vtis je name naredil Trg nebeškega miru na Kitajskem. Kitajci imajo vse tako veliko. So poseben narod. Zvečer sva šla spat v hotel, zjutraj pa je bila poleg njega postavljena nova stolpnica. Žerjavi, eden poleg drugega, avtocesta ena čez drugo, to je noro. Na Kitajskem nisem opazil nobenega starodobnika. Enostavno jih ni.«

Navigator Blaž v smehu opisuje svoj pogled na avanturo: »Takrat, ko se nama je odlomila os, sva imela srečo, da je padla pod avto. Tank je tako nizek in če bi avto padel na tla, bi preglodalo rosfrej. Drsela sva 400 m po grobem asfaltu. Gorela je guma, gorele so pakne. Ponovno sva se rodila. Tam sva se vsak dan ponovno rodila, res pa je bilo v enem dnevu tudi dvakrat. Eno se je zgodilo zjutraj. Prvo je bilo: »Zakaj tukaj?« Potem sva rekla: »Joj, saj tu je super, tu je cesta!« In potem kalvarija s prevozom buicka do Moskve in rezervno osjo, ki je prispela z letalom, sicer na napačno letališče, a se je vse srečno končalo.    

Ali bi šel še enkrat na to pot? Še enkrat? Ne! Svet je tako lep, da ga je treba obiskati. Dovolj je, da enkrat vidiš Mongolijo, puščavo Gobi. Mogoče bi šel tja spet čez 20 let z družino. To se vleče. En teden je enako. To je kot morje sredi oceana. Ampak lepo je samo prvi dan, vsi drugi dnevi so enaki, enaki, enaki, voda, voda. Tu pa stepa, stepa, brezkončna stepa.

Z Jožetom sva si predstavljala, kako bo. Oba imava izkušnje. Vozil sem že po vseh kontinentih. To pa si ne predstavljaš, da te peljejo s takimi avti na tako slabe ceste, avto dobesedno uničuješ. Vsak dan najmanj 20 starodobnikov v popravilu.

Kako je bilo na cilju v Parizu? Ni bilo to, kar bi človek pričakoval. Zmeda. Vse po pravilih angleškega organizatorja. Nič! Samo osebni spomini. Tako je!« je pripoved zaključil Blaž.

Jože se je razgovoril o hrani: »Polovica hrane je ful dobra, za polovico ne veš kaj ješ. V Mongoliji dobiš meso kamel, ovac, govedino. Vse narejeno z začimbami, vse ima isti okus. Na Ljubelju sem kar zajokal, ko sem na krožniku pred seboj zagledal pečenko. Zelo sem srečen in presenečen nad prijatelji in člani OTC Škofljica, ki so naju pričakali na Ljubelju. Enkraten sprejem po tej veliki avanturi, po reliju od Pekinga do Pariza. To je edinstveno. Nazdravili smo srečnemu koncu. Povzpeli smo se do koče Stari Ljubelj. Tam pa pogostitev s pristno slovensko hrano.    

Hvala vsem prijateljem, družini, podpornikom, donatorjem, hvala OTC Škofljica za današnjo dobrodošlico,« so bile Jožetove besede ob zaključku druženja pred E.Leclercom.

Imela sem še dve vprašanji za Jožeta. Kaj pomeni oznaka na buickovi registrski tablici, SFX. Razlagala sem si, da je S Slimmy, F Filko, X pa mi je ostal neznanka, kar tudi je. »Ne, ne, ni tako. To so specialni efekti. Vsa moja vozila imajo specialne efekte.«     

Zadnje vprašanje: »Kateri je naslednji izziv?« »Že v oktobru grem na šestdnevni reli v Ameriko k prijateljem, ki sem jih spoznal na pekinški avanturi. Tam bo 6 vozil, 6 voznikov, 6 navigatorjev. Potem se bomo vsak dan menjavali na kontrolni točki. Vsak vozi vse, vsak navigira vse. To bo zanimiva zgodba.«

Franc Gruden, predsednik OTC Škofljica, je od vsega začetka z navdušenjem spremljal dogajanja v zvezi z relijem. Bil je zaskrbljen, kadar je na poti zaškripalo. Ob srečnem koncu je dejal: »Kakor koli je že bilo, nobena stvar v življenju se ne more zgoditi samo slabo. Jože in Blaž sta prava junaka. Zanju je to velika življenjska izkušnja, katere pa ne bosta več ponovila.«

Ko se je Jože rodil, da je mama z ljubeznijo vzela v naročje: »Joj! Kako je mcn, pa drobčkan …, le kaj bo iz njega?«

Spoštovani ljubitelji starodobnilh vozil. Če ste le prečitali ta članek, že veste, kaj je nastalo iz drobnega dojenčka.                                                                                                                          Ana Pia Debeljak